Po skakanju od trgovine do drogerije - pač, ko žena izdiktira nakupovalni listek, je na meni samo, da pogruntam, kjer se mi najbolj izplača parkirati, glede na to, da ne sodim v kategorijo ljudi, ki bi se od štacune do štacune vozili z avtom, čeprav so štacune le nekaj deset metrov narazen – sem skočil še v Interspar. Samo po album za slikce “Jungle Mania”, doma smo optimisti, ker verjamemo, da nam bo uspelo zbrati vseh 200 slikic, čeprav že nekaj let zbiramo Životinjsko carstvo (Kraljestvo živali) in nam še ni uspelo – manjka še nekaj slikic.

Album, pijača za pot do doma in, kot posledica dolgočasenja v vrsti, knjiga za 2,99 evra “Zloglasni Stasi” Anne Funder. Mikalo me je, da bi kupil tudi “Srečen, ker sem moški” Damjana Murka in “Novo rojstvo” Salome, čast je imeti na knjižnih policah dva tako globoka dela vrhunskih slovenskih estradnikov. Mogoče, kdaj drugič. Najverjetneje nikoli.

Čeprav imajo hitre blagajne, na katerih lahko uredim vse sam, sem se, zavoljo dejstva, da sem v rokah imel vrečko bližnje drogerije, odpravil na klasično blagajno. Vem, lahko bi kontrolo opravil tudi na hitrih blagajnah, a meni se pač ne da letati za uslužbenci, da jim pokažem vsebino vrečke in račun. Absolutno pa mi ne leži, da bi uslužbenci leteli za mano s tistim njihovim “gospod, a lahko pogledam v vrečko”. Torej, klasična.

Pred mano le en voziček. Resda poln, a vseeno samo eden. Pred vozičkom stoletna hčerka, za njim pa njena mama. Nalagalni trak pa prazen. Prejšnja stranka je svoje izdelke že zložila v vrečke. Starejša gospa zaprosi blagajničarko, če lahko pobriše trak. Pogledam, trak je bil čist. No, normalen nalagalni trak, brez posebnosti. Blagajničarka uboga. Potem pa gospa mama, potem, ko je vsaj desetkrat zadela kartonske škatle in nekako uspela najti pot za voziček, začne zlagati izdelke. S hitrostjo… prevzaprav to s hitrostjo ni imelo nič. Vedel sem, da bo še zanimivo in čeprav bi v skoraj vseh drugih primerih mečkanja šel iskati drugo, hitrejšo blagajno, sem ostal opazovati dogajanje. Glede na to, da se je gospa premikala kot megla, so se mi v misli prikradli Chefovi zapisi v katerih je pisal o modrosti, ki mu jo je podal oče: da je v vrsti za blagajno potrebno sešteti leta ljudi in ne njihovo število. Ko je bil trak poln, je blagajničarka začela računati. Saj poznate te trakove, ko se sprosti spredaj, samodejno premaknejo izdelke naprej. Gospa pa je ponovno prosila blagajničarko, naj na novo zarolani trak ponovno obriše, kar je slednja tudi storila. Potem so se končno vsi izdelki znašli na traku, šli čez čitalec kod in se znašli na drugem koncu blagajne. A ne v vozičku. Blagajničarka je računala še zadnji izdelek in povelala vsoto. Teta je brskala po denarnici in čez nekaj časa potegnila kartico. Jebi me, če se boš ti spomnila PIN-a, sem pomislil. A se ga  je. Čudež.

Šele takrat je začela zlagati stvari v voziček. Prav zlagati. Tako natančno, kot da bo voziček najmanj priklopila na avto in ga odvlekla domov. Tačas je njena hčerka, pravzaprav ves čas, stala kot lipov bog. Ničesar se ni dotaknila. Le pogovarjala se je z mamo. Za mano so se nabrali še trije, vsi drugi so pametno odkorakali k drugi blagajni.

Če drži, da ljudje z upokojitvijo postanemo takšni mečkatoriji in tisti, ki se nam vedno mudi, ki nikoli nimamo časa, potem je prav, da pokojninska reforma zvišuje starostno dobo in delovne izkušnje. Delati bi morali najmanj do smrti.

P.S.

Glede na to, da je začetek zapisa nastal nekaj časa nazaj in je zapis bil med osnutki, se je v albumu “Jungle Mania” nabralo že 192 slikic.

Nisem fan Danila Türka. Kot politik me ne gane. Spomnim se, da je med zadnjimi predsedniškimi volitvami bil precej brez vsebine. Zmagal je v bitki levih proti desnim in istočasno v bitki boljši med slabimi. Kakšen je kot profesor, ne vem. Če je podoben večini slovenskih profesorjev, potem je živa žalost. Danilo Türk je idealen za uradnika v kakšni organizaciji, ki je sama sebi namen. Recimo, v Združenih narodih.

Tudi, ko so nekateri mediji pisali o njegovi domnevni ljubici, sem rekel, pa ne Danilo Türk. Seveda sem to utemeljeval na nekih svojih pogledih, celo malo moške užaljenosti je bilo pri tem. Vasilka Sancin je, v moji kategorizaciji, konkrevetna ženska in mi nikakor, res nikakor ni šla v kontekst z Danilom Türkom. Verjetno človeku delam krivico, a ne morem mimo misli, da si ga težko predstavljam v vlogi ne vem kakšnega ljubimca. Preberi preostanek članka »

Strašnansko me muči neka dilema.

Jadranka Kosor, predsednica hrvaške vlade, predsednica stranke HDZ, nekateri pravijo, da to pomeni Hrvatsko društvo zatvorenika, in predvsem tista Jadranka Kosor, ki se je stiskala in pred kamerami smejala skupaj z našim predsednikom vlade, prvim manekenom naše politike, Borutom Pahorjem, je vedno rada dajala vedeti, da je kot mama hrvaškim vojnim veteranom – tukaj jih bom imenoval s hrvaško besedo branitelji. Da je za njih naredila veliko, jim uredila statuse, pokojnime, bonitete. Pač vse, kar mama lahko naredi za svoje otroke. Preberi preostanek članka »

Pri preletu novic, ma MMC zagledam naslov: “Kovač: Brezposelnost bo še naraščala; Pezdir: Mladim svetujem, da se izselijo”. Seveda me razpizdi. Vsi ti kovači, pezdirji, tajnikarji, damjani, masteni… se pravi ekonomisti, prodajajo meglo. Recimo, Tajnikar je pameten v tri krasne, za vsak problem ima rešitev. No, le za tistega, kjer je nadzornik, se pravi Adria Airways, je ni imel. Pezdir bi rad resetiral Slovenijo. A ta reset je “mladim svetujem, da se izselijo”? Me prime, da bi resetiral kar njega. Preberi preostanek članka »

Lekarno imam v bližini pisarne. Pa ne navadno lekarno. Lekarno v kateri me poznajo vse lekarnarce in v kateri se počutim dobro. Prijazne so, fleksibilne. Celo na dom pokličejo, če me čaka kakšna naročena stvar, večinoma kozmetika.

V lekarno se odpravim kar peš. Včeraj zvečer, glede na to, da sem bil že v avtu, sem se lepo zapeljal. Parkinga pa nikjer. Logično. Zaparkiral sem nekaj avtomobilov in vklopil “vse štiri”. Običajno sem, šlo mi je po glavi, takoj na vrsti, kar pomeni, da bom nazaj še preden bo kdo opazil da sem ga zaparkiral.

Pridem v lekarno. Pred mano tri stranke. Ni take panike. Panika je bila v dejstvu, da se je na drugi strani pulta, namesto mojih lekarnarc, nahajala gospa, ki je, po moji nestrokovni oceni bila že zdavnaj v penziji. Aspirinova vrstnica. Počasna, kot sto mater! A kjer je eno sranje, je tudi drugo. Z druge stani pulta, kot stranka, pa njena vrstnica. Kaj češ boljšega! Odklop! Preberi preostanek članka »