Žal mi je ljudi, ki EMO in posledično Eurosong jemljejo smrtno resno. Sploh resno. Na ta način tvegajo, da so jim določene skladbe všeč, druge pa spet ne, da pričakujejo zmago svojih favoritov, če pa ti ne zmagajo, sledi znana kritiška drža – pljuvanje po drugih, iskanje kuhinj in zarot. Skratka, komplicirajo si življenje.

Domišljam si, da ne sodim v to kategorijo ljudi. EMA in posledično Eurosong se mi zdita nepomembni glasbeni manifestaciji, da se mi zdi škoda izgubljati čas s spremljanjem ene in druge. A podobno, kot spremljanje resnišnostnih šovov, kjer smo se ljudje delili na tiste, ki spremljajo in tiste, ki ne spremljamo, družilo pa nas je to, da smo vsi komentirali in vedeli praktično vse, se tudi na EMO spoznamo vsi.

Glede na to, da sem ujel ravno pravi trenutek, da sem ujel rezulate glasovanja ter si ogledal in poslušal zmagovalno skladbo, bi rad povedal le dve stvari.

Prvič, oder. Po letih in letih nikakvih EM, je končno prišel čas, da se je nekdo spomnil, ali imel jajca postaviti oder, ki bo izžareval pridih spektakla in ne bo vse skupaj izgledalo, kot prireditev, ki se je vsi sramujejo in so jo postavili nekam v klet. Ta EMA je - vsaj, kar zadeva oder – imela pridih spektakla in ne nekega levega dogodka. Ljudje televizijske oddaje gledajo z očmi šele potem pride na vrsto zvok. In ta oder je bil kot prijeten celofan v katerega je sicer zavita dokaj borna vsebina, a nič zato, vizualni vtis je dober.

Drugič, skladba. Res ne vem, zakaj so nekateri moji znanci zlivali gnojnico na izbiro glasovalcev. Češ, pa ja ne bomo pošiljali goveje muzike! Pravzaprav, zakaj pa ne? Izbrana pesem, čeprav bi pevcu nekdo moral reči, da so si rokerji že skrajšali lase in zamenjali garderobo, mi je bila še kar. Dobra izbira. Enako dobra izbira bi bila tudi katerakoli druga pesem. Pa saj ni pomembno. Eurosong je tako nepomembna prireditev, da je čisto vseeno, kaj se v Oslo pošlje. Če se pa že pošilja, naj gredo narodnozabavne viže. Slovenija bo poslala nekaj res svojega in istočasno poskrbela, da je verjetnost zmage nekje v nadnaravnih sferah. Mislim, kdor si resnično želi zmage v teh težkih recesijskih časih?

Zmrdovanje se nad slovensko narodonozabavno glasbo govori o obremenjenosti z določenimi elementi slovenske kulture. Namreč, samo ta glasba je slovenska kulturna značilnost. Dobro, pa tudi malo švabska. Pop in rock, ki je najbližje mojem glasbenem okusu, sta svetovni trend in ne nosita nacionalnih obeležij. Razen jezika, seveda. Čeprav je meni veliko lepše slišati in poslušati “sve još miriše na nju” in “vrn se k men”, je to le del nekega globalnega glasbenega trenda.

Zakaj sploh pišem o slovenski narodnozabavni glazbi? Konec koncev, jaz sem Bosanec. Zaradi spomina na svoje študentske dni in na naše psiho žurke na katerih sem bil dežurni dižej (s tem dižejanjem je povezano toliko simpatičnih stvari, recimo gora modrcev, da si zasluži svojo lastno objavo, ki še pride, obljubim), ki je prime time žurke hranil za narodnozabavne viže. V času, ko brizge še niso brizgale in ko Golica TV ni bila niti v sanjah njenih ustanoviteljev, se je našel prostor za Avsenike, Slake, Slapove… Se mi je zdelo pomembno. Meni, Bosancu.

Čeprav sem rekel, da bom povedal le dve stvari, imam še tretjo. Langa. Fantje so spet popušili. Razlog? Očitno za njih niso glasovali vsi cigani naše Dežele. S samimi Romi, razumljivo, ne morejo zbrati dovolj glasov za zmago.

Safet Ali-beg

Od vseh športov zimske olimpijade mi je biatlon nedvomno najbolj zanimiv. Nepredvidljiv. Napet. Teči na smučeh in biti umirjen na srelišču. Enkratno. Ne rečem, da tudi drugi športi, predvsem tisti, kjer imamo možnost za kolajno, niso zanimivi. In ko rečem “imamo možnost”, sem čisto pravi Slovenec. Ob nastopu naših, stiskam pesti bolj kot ta pravi Janez. Tudi drugi športi znajo biti zanimivi, čeprav sam nisem ravno navdušenec nad zimskimi športi. Od vseh zimskih športov največkrat in temeljito prakticiram lopatanje – čiščenje snega z lopato. Kaj češ, Bosanca in sneg največkrat povezuje prav lopata.

Biatlon - nad njim sem mogoče najbolj navdušen tudi zaradi svoje uniformirane zgodovine, je nekako najbolj vojaški šport – je druga pesem. V enem dihu pogledaš zasledovalno tekmo, v njej pa se zgodi toliko sprememb, da na začetku ne moreš nič predvidevati. Razen, če nisi komentator Hrvaške televizije. Če si, ti je dovoljen luksuz, da blekneš neumnost tipa “imamo medaljo”, še preden se je tek sploh začel. Ko pa na koncu ta “medalja” pristane na 25. mestu, pa nikomu ništa. Sicer pa, kdo na Hrvaškem sploh ve, kaj je to biatlon? Ko je Jakov Fak prišel s svetovnega prvenstva z bronasto medaljo, je na Hrvaškem biatlon bil najbolj pogosta beseda v Googlu. Preberi preostanek članka »

Bolj ko se poglabljam v Koran, bolj se mi svita, da je Bog s tistim “dovoljeno vam je imeti štiri žene” v bistvu hotel le eno: kaznovati moške.

V bistvu bi nam moralo biti takoj jasno. Bog, Vsemogoči, Vsevedi, Pravični, Razumni, Milostni… Bog s tisočimi imeni, ki poveličujejo njegovo enkratnost, Bog, presežek vseh presežkov, dovoljuje moškim sanjati - dovoljuje jim imeti, a so pravila tako nastavljena, da je to, če resnično slediš nauku Korana, praktično nemogoče - o več ženah, sam nima pa nobene. Pameten. Vseved. Vsemogoči. Preberi preostanek članka »

Potegnilo me je na mah. In tudi rešitev je prišla v sekundi, bila je logična, edina možna. Pri vsem pa absolutno ni bilo pomembno tekmovanje. Biti minimalist, narediti všečno vrečko in ohraniti Sparove temeljne barve – rdeča, zelena, bela. Uporabiti paradižnik, kot simbol mojega bloga in na vrečko napisati ime bloga ter vse skupaj vpakirati v smiselno in, upam si trditi, všečno obliko.

Sem zadovoljen. Da ne rečem samozadovoljen.

Safet Ali-beg

Predvidevam, da je ljudem, ki živijo v monolitnih družbah in družinah, glede praznikov lažje. Imajo svoje in se ne ukvarjajo kaj preveč s prazniki drugih. Družbe so itak tako plemensko naravnane, da skoraj vsi imamo svoje praznike, svoja nova leta, svoje odcepitve, svoje samostojnosti, svoje Jezuse in svoje Mohamede.

Njim je lažje, nam, ki nam je življenje prepleteno z različnimi kulturami, pa je vsekakor bolj zanimivo. Bolj bogato. In upam si trditi, da tudi bolj vredno in bolj razumevajoče do drugih. V naši družini smo glede praznikov bolj bogati. Ob bajramih jemo baklave, ob božičih pa potice. Istočasno pa govorimo, da nam življenje ni podrejeno veri, da med Božičkom in Dedkom Mrazom absolutno stavimo na slednjega. Praznike enostavno jemljemo kot del tradicije kultur iz katerih izviramo. In glede na to, da je naša družina združila dve kulturi, slovensko krščansko katoliško in bosansko muslimansko, je prepletena tudi s prazniki obeh. Moj otrok je otrok dveh kultur in bi bilo nepravično omejevati mu eno ali drugo. Preberi preostanek članka »