Policist na skriti misiji

31.08.2017

Te dni sem izkoristil to lepo okoliščino, da Ljubljana še ni zaživela na polno, že zdaj mi je malo slabo, ko pomislim na to, kaj bo s ponedeljkom, da trgovine niso polne ljudi, da se da skorajda povsod parkirati. Taka, avgustovska kul Ljubljana. NajŁepše mesto na svetu. Ali pa vsaj do Dunaja. Kar mi pride prav, glede na to, da za nakup vsega, kar smo si zastavili, moram obiskati kar nekaj štacun. Vem, so ljudje, ki lahko otroku vse potrebščine za novo šolsko leto kupijo v eni štacuni. Jaz, jebiga, nisem takšen. Žena me je zdresirala, da še sam verjamem v to, da če hočeš res dobre stvari, moraš malo tu malo tam.

Tako je bilo… no, nekaj dni nazaj. Parkiram v garaži Cityparka. Ni gneče in lahko parkiram praktično ob vhodu. Skočim od trgovine do trgovine, seveda mi ne uspe najti vsega, to bi bil čudež, a imam večino in, kot je rekel prvi slovenski gospod predsednik, gospod človek, jutri je nov dan, sam lahko dodam le, da pojutrišnjem tudi. Torej, opravim in se odpravim proti avtu. Odprem okna, da ga prezračim, v prtljažnik zmečem nabrane stvari in preden vžgem motor opravim še telefonski klic. Med pogovorom opazim, da poleg mene parkira starejši gospod. Tiste vrste človek, ki ženo vozi s seboj zato, da stopi ven iz avta in mu govori, koliko je še do stene. Končam klic in tik preden obrnem ključ, slišim:

“Oprostite.”

Pogledam. Gospod je parkiral, njegov garmin je bolj natančen od mojega, in zdaj gleda vame.

“Oprostite, vas lahko nekaj vprašam, ko vidim, da ste s policije?”

Koji kur… Vem, avto. Ta Škoda Octavia RS je marsikoga spravila v rahlo neprijetno pričakovanje in dilemo, ali je ali ni policijska. Ne namenoma. Spomnilo me je na to, da so mi, policisti, ki jih poznam, ponujali modre lučke, da bi res izgledala kot policijska, ponujali IPA izkaznico. Ne, hvala, ne potrebujem. Kaj bi mi to? Se ne igram takšnih igric. Sem odrasel, se mi zdi. No, še vedno s sesalnim refleksom. A to še ne pomeni, da bi imel potrebo igrati policista. Te igre mi niti kot otroku niso bile prav pri srcu. Sem se veliko rajši igral zdravnike in pacientke.

“Ne, jaz nisem s policije.”

“Vem, ne boste priznali, ker ste v civilu. Razumem. Ni dobro, da se takoj ve. Ste iz Most?”

“Ne, res nisem…”

“To je dobro, da niste. Tako vas nihče ne bo prepoznal in boste lažje opravili delo. Imate vi te vaše fore. Ne, ne, nisem jaz proti policiji, policija je potrebna, niso to več tisti časi, ko si lahko pustil odklenjen avto, pa se ti ga nihče ne bi niti dotaknil.”

Iskreno povedano, nisem vedel, da so takšni časi sploh obstajali. A v gnilem socializmu, v strahovladi Kučanovih kompanjonov je bilo vse mogoče. To mi vsak dan dopovedujejo.

Na tej točki mi je postalo jasno, da gospoda ne bom prepričal, da nisem policist. Postalo mi je jasno, da bi lažje prepričal slovenske ultra desničarje, da oni res niso socialisti. Ali pa Žigo Turka, da so pozitivci bili partizani, domobranci pa negativci. Verjetno tudi Boruta Pahorja, da izbriše Instagram račun ter da resno vzame funkcijo predsednika države. Vse bi lažje. Zato se nisem več trudil s ponavljanjem, da nisem policist. Njega je zanimalo samo, ali tukaj veliko kradejo. On zaradi varnosti parkira tukaj, tik pred vhodom, ker je velik promet ljudi in je manj verjetno, da bi kdo tukaj kaj naredil.

Sem ga, jebiga, kaj bi drugega, potolažil, da tukaj ne kradejo nič bolj, kot kjerkoli drugje. Če je priložnost, bodo kradli tudi v parlamentu. Da modro naredi, ko parkira tukaj. Sem mu še rekel, da na sedežih ne pušča nič takega, kar bi koga spravilo v skušnjavo, da vdre v avto. S tem bo imel samo sitnosti, razbit avto in podobno. Ostao sam đubre do kraja. Mislim, policist. Ni to tako naporno. Znam i ja biti glup kad hoću. I kad neću.

  • Share/Bookmark

Moja vest

9.02.2017

Starše otrok, ki niso cepljeni, je prosila, pravzaprav obvestila, naj otrokom poiščejo drugega osebnega zdravnika. Tako se je začela saga o ugovoru vesti pediatrinje in ponovna navijaška vojna za ali proti cepljenju, ki ima pri vseh isti cilj, tudi pri pediatrinji, ki ugovarja z vestjo, in pri njenih kolegicah in kolegih, ki ji izražajo podporo, in ta cilj je dobrobit otrok. Plemenite besede.

Sem starš cepljenega otroka. Verjamem v preventivno cepljenje, verjamem v koristnost cepljenja, se zavedam možnih zapletov, a sem prepričan, da koristnost absolutno odtehta morebitne zaplete. Verjamem otrokovi osebni zdravnici, zaupam njeni strokovni presoji. To sem jaz. In istočasno razumem, da imajo ljudje drugačna stališča, da se odločajo drugače, da drugače gledajo na koristi in morebitne zaplete cepljenja. Absolutno vem, da farmacevtska industrija nima moralnih zadržkov. Se tolažim z mislijo, da živimo v družbi, kjer si ta industrija vseeno ne upa biti tako divja v uporabi čudnih substanc, in me je istočasno groza misli, da je veliko družb takšnih, kjer je nič ne ovira, da bi preizkusila prav vse.

Misel, da zdravnik zavrača oz. odreka zdravljenje necepljenim otrokom, mi je nesprejemljiva, ugovor vesti, ki ga nekdo uveljavlja zaradi necepljenosti otrok, pa hudo sporen. Ker odreka zdravniško pomoč tistim, ki v procesu odločanja za ali proti cepljenju, nimajo prav nobene besede. Ker se v tem primeru poskuša disciplinirati starše z odrekanjem zdravljenja njihovih otrok. Hudo sporno. Odreči zdravljenje otroku ne bi smelo biti predmet nobenega ugovora vesti. Nikoli. Pod nobenim pogojem. Pika. Pomanjkanje vesti pa je lahko.

Ne smemo pozabiti, nihče ne sme, da gre za otroke, ki pogosto znajo biti žrtve odločitev lastnih staršev. Od določanja imena naprej. In v primeru takšnega zdravniškega pristopa, so otroci dvakrat žrtve. Prvič, žrtve odločitve staršev, da jih ne bodo dali cepiti, in drugič, žrtve zdravnika, ki jih ne bo zdravil, ker so se njihovi starši odločili, da jih ne bodo cepili. Kakšna dobrobit otrok je to? Kakšen humanizem je to?

Kakšen svet je to, v katerem je tudi takšen dogodek dovolj dober razlog, da se v nas prebudijo tiste primitivne strasti, da so nam stvari jasne, da do zadnje kapljice črnila branimo svoja stališča, čeprav malokdo med nami v zadostni meri ve, zakaj gre. In da smo tudi sami vehementno pripravljeni preko otrok disciplinirati starše. Disciplinirati tuje starše. Preko tujih otrok. Seveda. Razumljivo. Za svoje imamo bistveno več razumevanja. Prav grozljivo je, kako čisto vsakdanji ljudje, prijazni in pridni, pridejo do teme, v kateri začnejo bruhati fašistična stališča.

Starši so lahko žalibog neumni, neizobraženi, lahko so paranoični, lahko zavedeni. Hej, lahko imajo celo prav. Prebral sem, da nekaterim zdravnikom gre na živce, da starši guglajo. Zdravniki pa ne bi smeli biti nič od tega. In niti slučajno si ne bi smeli dovoliti discipliniranja staršev preko odpovedovanja zdravljenja otrok. Niti slučajno. To pravi moja vest.

Danes je to razlog za zdravniški ugovor vesti. Jutri bo šport, alkohol, cigareti, pojutrišnjem ime, vera, SES.

Tako bomo zabredli v primitivnih vodah, brez humanosti, brez socialnega čuta za sočloveka. In nadaljevali v smeri, ko bodo zdravniki zdravili le zdrave ljudi. Za bolne bodo podali ugovor vesti.

  • Share/Bookmark

S kulturo v svet

7.02.2017

V počastitev kulturnega praznika, še ene lepe stvari, ki zaznamuje to deželo na sončni strani Alp, in v izvedbi učencev in učiteljev Osnovne šole Litija, smo se podali s kulturo v svet, letos o jeziku in narodu. Čeprav, časi so takšni, se človek težko odpravi dlje kot do ograj in zidov. Še težje se pa vrne.

Če pozabim zaplete s tehniko, ki je začetek prireditve zamaknila kot kakšen rock koncert, smo začeli s himno. To čudovito slovensko himno, ki za razliko od večine drugih himn, ki slavijo posamezne narode, slavi vse narode. Ko slišiš to himno, ko razumeš njeno besedilo, ko slišiš, da naj žive vsi narodi, da prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, da ne vrag, le sosed bo mejak, moraš biti ponosen do neba. Kakšne besede! Stali smo, poslušali. In v tišini so grmele misli. Moje. Koliko ljudi, ki mirno stoje poslušajo himno domovine, isto tudi razume? Kolikim politikom, ki odločajo o življenju ljudi, pride besedilo do možganov? Koliko je tistih, ki bi iz ljubezni do domovine, pregnali vse drugačne in drugače misleče, ki razumejo vsaj prvi del himne? In, koliko nas je, ki se bomo, potem, ko pogledamo to hvalnico kulturi, jeziku in narodu, vrnilo v svoje male ograjene intimne svetove in od tam varno opazovali, kako umirajo vsi narodi, ki hrepene dočakat dan. Kot da, ne tako dolgo nazaj, tudi sami ne bi bili narod, ki je hrepenel dočakat dan.

V duhu himne in duhu prireditve so nam svoja video sporočila poslali tudi Trubar, Valvasor, Aškerc, Prešeren… Prireditev so učenci in učitelji lepo zvozili. V vsem bogastvu slovenskega jezika. Z narečji. Z zgodovino slovenskega jezika. Z zgodovino jezika, ki je prihajal na in odhajal s tega prostora. In tudi s pogledom v prihodnost.

Seveda je vsaka prireditev še boljša, če je tudi tvoj otrok njen del. Topogledno so vse šolske in tudi kakšne druge priložnostne prireditve naravnost fantastične.

Tisto, kar se mi zdi vredno vsake pohvale, je enakopravna vključitev učencev prilagojenega programa v vse prireditve, ki jih šola organizira. In prav lepo je opazovati, koliko sebe ti otroci dajejo v svoje nastope.

Tisto, kar se mi pa zdi smiselno ob priliki omeniti odgovornim za šolske prireditve, je, da ni potrebe, da so v šolskih predstavah ženske še vedno last moških. Labatova, Feletova, Vrhovnikova, Koprivnikarjeva, Fridlova, Lahova… Pravzaprav se mi zdi izjemna priložnost, da se prav v šoli začnejo dajati prava sporočila. Ker, kot pravi himna Osnovne šole Litija: Ne za šolo, za življenje se učimo.

  • Share/Bookmark

Lahko skoraj vse

16.05.2016

Lahko odvrnem samomorilca od samomora. Ga pripeljem do točke, ko najde smisel v življenju. Smisel v vsakem dihu…

Lahko pripeljem žensko do tega, da vzljubi tistega, ki ga ne bi niti pogledala…

Lahko zvesto ženo napeljem, da prevara moža…

Lahko sredi zime ustvarim poletje, sredi poletja pa zimo…

Lahko ustavim vojne… lahko jih začnem…

Lahko oživim mrtve… lahko oživim žive…

Lahko pomladim ostarele…

Lahko ustvarim novi svet… ne v šestih dneh, v enem dihu…

Lahko uničim tudi tisto, kar ni narejeno…

Lahko zravnam gore, presušim morja, naredim, da reke tečejo proti izviru…

Lahko osrečim nesrečne, onesrečim srečne, nasmejem žalostne, razžalostim nasmejane…

Lahko vse. Prav vse.

A da spremenim otrokovo mnenje… da spremenim tisto, kar se je on že odločil ali izbral… tega ne morem. In ne pomaga ne Alah ne Bog ne Jahve… ne Mojzes ne Jezus ne Mohamed.

  • Share/Bookmark

Begunci

10.09.2015

Videl sem vojno. V živo. Na prvih frontnih črtah. Včasih pred njimi, včasih za njimi. A ves čas na polno. In v tem času v živo nisem videl veliko beguncev. Sem pa videl njihove hiše, njihove posesti, njihova dotedanja življenja. Videl vse, kar človek v enem življenju lahko stlači v materialne dobrine in čez noč jih mora zapustiti, kako Bosanci znamo reči, da spasi živu glavu. In videl sem tiste, ki niso imeli te sreče.

Nekaj beguncev poznam osebno. Po kalvariji, bežanju čez noč, življenju v begunskih taborih brez minimalnih pogojev dostojnih človeka, so končali v Združenih državah in v Nemčiji. Hvaležni Američanom in Nemcem, da so jim omogočili normalno življenje, življenje brez granat, brez klanja. Za življenje, ki so ga pustili za sabo, nimajo lepih besed, potlačili so travme in zdaj so večji Američani in Nemci do pravih Američanov in Nemcev. In nimajo želje vrniti se nazaj. Pravijo, ko odhajajo nazaj v Ameriko ali Nemčijo, da imajo občutek, da odhajajo domov. Razumem jih. Vrnila se je le teta. Želi umreti na svoji zemlji, v svoji hiši. Preveč je bila navezana na bosansko življenje in se v Združenih državah ni počutila domače. Včasih mi ti moji Ameri grejo na živce. Recimo, ko ob dveh zjutraj začnejo “težiti” po Facebooku ali Skypu. Včasih pridejo prav. Recimo, ko je treba kupiti in dostaviti kakšno elektronsko igračo. Preberi preostanek članka »

  • Share/Bookmark