Življenje ni paradižnik

Seveda se absolutno strinjam, da noben del dneva, tedna, meseca ali leta ni pameten za smrt. Ni to filozofsko razmišljanje o smrti, to razmišljanje je posledica dogodka, ki sem mu (skoraj) bil priča nekaj čez osmo uro zjutraj, na poti iz Litije v Ljubljano.

Po rahlo mokri cesti in v bolj ali manj umirjeni koloni sem potoval proti Ljubljani. Cesto poznam, poznam ovinke, nevarne odseke, poznam dele ceste, kjer je zelo pametno, ne zaradi policistov, pač pa zaradi hiš nevarno blizu ceste, hitrost zmanjšati na 50 kilometrov, celo manj, poznam ovinke, ki jih lahko prevoziš s stotimi kilometri na uro. Bolj, ko jo poznam, bolj je nevarna. Bolj poznaš cesto, manj si pozoren na morebitno nevarnost. Statistike kažejo, da se največ nesreč s smrtnim izidom zgodi na cestah, ki jih poznamo do potankosti.

Nekaj sto metrov pred jevniškim krožiščem zagledam utripajoče luči na vozilu pred sabo. Ovira na cesti. Prva misel je bila, da je cesta na tem delu polovično zaprta zaradi obnavljanja. Prejšnji teden je bila. Malo naprej zagledam policijski avtomobil. Ni obnavljanje ceste, prometna nesreča je. In to na delu ceste, kjer so nesreče relativno pogoste. V zadnjih letih je to, če me spomin ne vara, že peta nesreča na praktično istem delu ceste.

Upočasnili smo hitrost na vsega nekaj kilometrov na uro in se počasi vozimo mimo. Vse, kar najprej vidim, je srednje velik kamion. Počasi pa na cesti zagledam kose avtomobila, vozimo slalom med njimi. Nič nenavadnega za prometne nesreče, pač, deli odbijačev, luči in ostalih delov, ki se v nesrečah najhitreje razbijejo. Malo naprej zagledam večji kos avtomobila. Vroč je, se še vedno kadi iz njega. Avtomobilski motor. Čisto sam. Kot da bi ga nekdo odvrgel na travnik ob cesti. Pomislim, to ni kar tako, motorji ne padajo tako lahko iz avtomobilov. Počasi se približam kamionu, ki je zasukan pravokotno na cesto, peljem mimo. In potem zagledam osebni avtomobil. Tisto, kar je od njega ostalo. In v njem še vedno človeško telo. Tisto, kar je od njega ostalo. Jasno vidno, nepokrito, nesreča se je očitno ravnokar zgodila. Ne vidim ne reševalnih, ne gasilskih vozil, le dva policista, ki urejata promet. Telo leži v nenaravnem položaju, visi iz avtomobila. Izmaličeno. Stisne me v želodcu. Ni prvič, da vidim kaj takega, a se nikoli ne navadiš. Odpeljem naprej. Z mislimi in s sliko pa še vedno pri kadečem se motorju in pravkar umrlem človeku. V ponedeljek zjutraj. Verjetno na poti v službo. Neumno.

Vzamem telefon, pokličem radio, sporočim, da se je na cesti Litija – Ljubljana, pri jevniškem krožišču zgodila huda prometna nesreča, da je promet zelo oviran. Na radiu mi povejo, da so ravnokar dobili obvestilo, da je cesta popolnoma zaprta. Medtem pa se mimo, s sirenami, peljejo dva gasilska avtomobila, reševalni avto, dva policijska avtomobila. Prav neumno je tako začeti teden.

Safet Ali-beg

Ni res, da moški v zrelih letih ne more seksati petkrat na dan, on samo tega ne more početi z isto žensko.

Ko je Bog delil smisel za norčevanje in hudomušnosti na 1. aprila v vrsti zagotovo ni bilo tistih, ki se danes čutijo poklicane za ustvarjanje norčij, smešnih novic. Zagotovo v tej vrsti ni bilo športnih novinarjev in, dam roko v ogenj, da ni bilo ustvarjalcev slovenskega Velikega brata. Vsako leto, znova in znova, poslušam otročja športna poročila, žalostno smešne novice iz sveta slavnih. Vse narejeno za tiste, ki jim številka čevljev prekaša številko inteligenčnega količnika. In za otroke. Ki poročil itak ne gledajo. Beri naprej »

59 evrov za dva aranžmaja in šopek rož. Ni veliko. Koliko je to tolarjev? To ni vprašanje, ki bi se mi zapisalo dobro leto nazaj, ob uvedbi evra kot plačilnega sredstva v Deželo, pač pa vprašanje, ki ga najbolj pogosto slišim ob omembi cene tega ali onega. Še vedno veliko ljudi, in med njimi veliko tistih, ki jih poznam in so visoko izobraženi, evre preračunava v tolarje. Tudi sam se počutim bolj gotovo, če ceno preračunam v nekdanjo valuto. Kot bi šele takrat izdelek ali storitev dobila pravo vrednost.

59 evrov ni tako veliko denarja, mar ne? Če ga izrazimo v tolarjih, dobimo vsoto 14.138,76. Kaj, toliko denarja za dva aranžmajčka in šopek rož, ki ne bodo dočakale niti naslednje nedelje? Mater je drago. V tej državi cene letijo v nebo, vsak dan je življenje dražje. Ta vlada je absolutno nesposobna… Beri naprej »

Do pred kratkim sem mislil, bil prepričan, da je kranjska klobasa slovenska kulinarična značilnost. Še več, tako so me učili. Tako sem se naučil. Skupaj s potico, ajdovimi žganci, prekmursko gibanico…

Spomnim se, o tem sem govoril tudi na izpitu iz znanja slovenščine, ki sem ga kot tujec potreboval za vpis na fakulteto in sem ga, na to sem ponosen, naredil z 97%. In odgovor je bil pravilen.

A očitno ste me Slovenci ves čas peljali žejnega čez vodo, jaz, Bosanec, sem vam pa verjel. Beri naprej »