Življenje ni paradižnik

“O verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha” (Koran; 2,183)

V prvih dneh posta premišljujem o tem kako se bo izteklo, kako se bom organiziral, da bi v najmanjši možni meri trpele obveznosti in tudi moja okolica. Lahko bi tekel, da gre za svojevrstno mentalno pripravo.

Premišljevati o postu v Sloveniji je drugače od premišljevanja o postu v Turčiji ali v Bosni. In verjetno bi bilo drugače o njem premišljevati v Savdski Arabiji ali pa v Iraku ali Iranu. Vsaka država ima svoje posebnosti.

Recimo v Bosni,…

Ko sem se, pred dvemi leti, v času posta odpravljal v Bosno v času ramadana, mi je prijatelj, Slovenec, v šali rekel, da bom tam ugotovil kako sem edini, ki prakticira post. Šala, ki ni daleč od resnice. Veliko je ljudi, deklariranih vernikov, ki se ne postijo. Imajo nešteto izgovorov zakaj se ne. Da so poskušali pa ne gre, da jim je slabo brez hrane (največ jih pogreša cigarete), da morajo delati in ne morejo. In čeprav imajo redne zajtrke, kosila in večerje, se prehranjujejo tiho, kot bi jih bilo malo sram, malo strah, da ne prakticirajo posta. Če pa je pri hiši nekdo, ki se posti, obzirno pazijo, da s hrano ne pretiravajo, poskušajo pojeti hitro in v tišini. Za konec dnevnega posta pripravijo glavni obed, kjer se ponovno sprostijo in sproščeno jedo.

Spomnim se tudi svojih otroških obiskov pri dedku. V neki drugi Bosni, v nekem drugem svetu, v neki drugi dimenziji. Spomnim se, post je takrat bil v času žetve. Julij. In je bil čas odrekanja, od zore do sončnega zahoda, precej daljši in bolj naporen oz. neprijazen, kot je sedanji. Premikanje je posledica tega, da je muslimansko leto lunarno leto in ima 355 dni, kar pomeni da se datumi, v primerjavi z solarnim letom, ves čas premikajo. Ramadan po solarnem letu vedno nastpoi prej, kot je nastopil zadnjič. Ker pa so pri dedku bili tradiconalisti, vezani na vero in na turške korenine, je post bil nekaj samoumevnega. Za vse razen za nas otroke. Spomnim se, da smo otroci jedli skoraj v ilegali, da ne bi spravljali v skušnjavo tistih, ki so se postili. Prv tako se spominjam, da so se odrasli zbujali zelo zgodaj, da bi naredili čim več, preden bi nastopila vročina.

Vseeno pa je v Bosni, tako tisti iz mojega otroštva kot tudi sedanji, ramadan nekaj posebnega. Čuti se ga v zraku. In dan je njemu prilagojen. Od jutranjega zbujanja za kosilo preko upočasnjenosti tekom dneva do opazovanja in pričakovanja, kdaj se bodo prižgale luči na minaretih džamij in na ta način oznanile čas za večerjo - iftar.

…Turčiji…

Lani se je zgodilo, da sem se v času ramadana znašel v južni Turčiji. Na veliko oglasnih panojev, jumbo plakatov, so bile napisane želje za miren in lep post. Občudoval sem ljudi, ki so delali po restavracijah in skrbeli za turiste in njihovo prehranjevanje, sami pa so prakticirali post.

Velikokrat, ko sva se z dekletom sprehajala po mestu in so naju zvabili v trgovine, da bi si ogledala preproge, a ob omembi mojega imena (eno prvih njihovih vprašanj je “kako ti je ime”), se je pogovor dotaknil tudi posta. Če se postim, če je to v Evropi težje, če se postim tukaj v Turčiji (nisem, ker se popotnikom v času potovanja ni treba)?

Večerni sprehodi so bili nekaj posebnega. Ko so se prižgale luči na minaretih, ko so imami začeli klicati na večerno molitev (akšam namaz), so trgovci pojedli košček rahat lokuma in spili kozarec soka ali čaja (na ta način simbolno prekinejo dnevni post) in se odpravili na molitev v džamijo. Trgovine so ostale odprte. V nekaterih so bili otroci, nekatere so celo bile prazne. In mi je skozi glavo šla misel, kaj bi bilo s praznimi trgovinami pri nas. Koliko časa bi preteklo, ptreden bi se razvedelo, da določeni trgovec hodi na večerno molitev in pušča odprto trgovino? Koliko časa bi preteklo preden bi ga trgovina pričakala prazna? Ne veliko.

…ali Sloveniji.

V Sloveniji je je situacija, razumljivo drugačna, vrjetno podobna kot drugod po Evropi. Tukaj muslimani živijo v senci božičnih in velikonočnih praznikov, njihov ramadan je nekaj tihega, zasebnega. Edini stik z drugim svetom je konec ramadana, ko televizije in časopisi pikažejo slike iz različnih športnih dvoran - za razliko od drugih evropskih držav, ki pokažejo slike iz džamij -, kjer se muslimani drenajo skupaj z vrstami zloženih čevljev (muslimani molitev opravljajo sezuti).

Moji ramadani v Sloveniji ponavadi minevajo v odgovarjanju na nekatera temeljna vprašanja - zakaj to, kako prenašati, kaj se sme in česar se ne sme, koliko traja, kakšen je pomen, kdaj se lahko je, ali se ne sme piti niti voda, kaj pa seks - svojim prijateljem Slovencem, svojim slovenskim družinskim članom. Ali pa v razpravavah in konfontaciji mnenj o globljih vprašanjih vpliva vere na človeka, psihološkega pomena verovanja ali neverovanja, o vplivu vere na znanost…

Moji ramadani so nekaj intimnega. Mojega. In prav zaradi tega so moji ramadani v Sloveniji nekaj posebnega. Nimam tistega kolektivnega občutka, kot v Bosni ali Turčiji, a imam veliko pogovorov in veliko debat o religijah, o verstvih, o življenju, o vsem, kar lahko odprejo podobna temeljna vprašanja. Ne hodim na molitve, živim v svojem razumevanju islama, in imam občutek, da na ta način imam več. In dam več.

Sutra neće biti običan dan. Bit će to prvi dan mjeseca ramazana, prvi od tridesetih. Početak razdoblja u kojem čovjek, istinski musliman, traži mir. Traži odgovor na temeljno pitanje moga razumijevanja islama - kako biti dobar, kako biti bolji čovjek.

Velike riječi o islamu i ramazanu prepuštam pozvanim. Muftiji, imamima, hažijama, hafizima… Onima koji bi morali brinuti za sliku o islamu, za približavanje drugim vjeroispovijedima, za traženje pravog puta za dialog sa drugima i drugačije mislećima, za prevazilaženje razlika, za traženje prave formule za suživot sa našim susjedima, sa našim prijateljima. Ne miješam se u njihovo poslanstvo. Imamo pakt. Ne diram ja njih, na diraju oni mene. Ne trebam ja njih, ne trabaju oni mene. Za “biti dobar čovjek, dobar musliman” mi oni nisu potrebni. Jer vjera je intiman odnos mene i Boga. Bez posrednika. Bez velikih riječi, bez politike i politizacije. Odnos, koji temelji na razumijevanju i ne na strahu. Odnos, bez velikih dogmi. Bez religije, te ljudske akrobacije s kojom je vjera pretvorena u politiku.

U tom kontekstu je ramazan za mene intiman, samozatajan mjesec. Mjesec, pored “od izlaska do zalaska sunca” odricanja hrani, piću, spolnosti…, traženja unutrašnjeg mira. U mjesecu ramazanu ne tražim odgovore na pitanja kako kao musliman živjeti i preživjeti u Europi. Kako postići to, da ljudi od tebe ne očekuju ispriku za svaku glupost koju naprave drugi zloupotrebom vjere. Kako prevazići mišljenje napredne Europe da sam, zato što sam musliman, potencijalni terorist. kako prevazići to, da u meni i pom ponašanju traže sličnosti sa arapskim muslimanima. Kako ljude naučiti da je islam svugdje isti ali muslimani nisu. I na mnoga druga pitanja i dileme koje otežavaju život europskog muslimana. Bosanca, bosanskog muslimana, koji, kao i njegovi prijatelji, osim Europe nema druge domovine, a ta domovina mu je maćeha. U ovom mjesecu nema potrebe za čim takvim, godina je i onako prepuna toga.

Svima onima, kojima je mjesec ramazan nešto posebno: Ramazan šerif mubarek olsun.

Sem vrsto let redni bralec Mladine, celo naročeno jo imam. V vseh teh letih je delno uspela vplivati na moj pogled na svet. Lahko bi rekel, da sem na njo čustveno navezan, da sva v nekem posebnem odnosu, ki se je razvil pred skoraj dvajsetimi leti…

Bila je druga polovica osemdesetih. V naši skupni domovini so se nazirali znaki propada, a bil sem premlad, da bi to videl. Premlad, da bi me to zanimalo. Kontaminiran z različnimi rambo sranji sem se, priznam, da po lastni želji, znašel v Sarajevu, v srednji vojaški šoli. Spomnim se veliko stvari, mogoče o njih kdaj tudi kaj napišem, a še posebej se s pomnim različnih politično-moralnih predavanj. Recimo o tem, da ne smemo poslušati glasbe in ljudi, ki pojejo ja bi se odrek’o vlastite braće za jedne čipkaste ženske gaće, ker je to napad na bratstvo in enotnost. No, najbolj se spomnim, da so oni Slovenci sa Maldinom opet pravili sranja. Eno številko so jim celo zasegli. Je šla v bunker. In mi smo spet imeli predavanja o tekovinama bratstva i jedinstva in o tem, da ne bomo dovolili da se državo ruši od znotraj.

V času enega obiska pri pokojnem očetu v Ljubljani, sem jo zagledal na sprehodu mimo Konzorcija. Prvič sem jo gledal v živo. Mladina. Nisem razmišljal, kaj razmišljal, nisem mislil, sem jo enostavno kupil. In se je znašla v moji prtljagi za Sarajevo. Na vhodu v vojašnico so mi, v bistvu vsem nam, temeljito pregledali prtljago. Spomnim se, da je dežurni potegnil Mladino in rekel: “Pa šta je ovo, sunce ti tvoje!?”. Mislil sem si halo, si ti pismen? Pa sem mu lepo, odkrito povedal: “Mladina”. Vem samo, da si je nekaj zapisal, ob tem govoril to in ono, neumnosti tipa, da rušim državo, da bom končal v zaporu… Meni pa nič jasno. Potem, ko me je pošteno verbalno obdelal, sem se, končno, kahko odpravil spat. Bilo je nekaj čez polnoč.

Na jutranjem dvigovanju zastave, me je poveljnik voda, bil je Slovenec, obvestil, da sem moram oglasiti, pravzaprav sva se morala oba, pri poveljniku srednje šole. Nisem vedel zakaj. Tudi on ni nič povedal. Prišel sem na mesto, na podij, na katerem je stal dežurni častnik, poveljnik srednje šole, njegovi pomočniki, pa še Bog si ga vedi kdo še. In se je začelo. Smomnim se samo, da je celotni srednji šoli rekel naj si me ogleda. Bil sem v transu. Strah me je bilo kot psa. Vem samo, da je mahal s tisto mojo Mladino, govoril, kričal. Bile so besede enotnost, neumnost, nedisciplina, zapor, odpust iz šole… Meni itak nič jasno. A je nevihta minila in so me nagnali nazaj v vrsto. Sošolci so govorili, da nisem normalen, da sem neumen, da bi rajše prinesel Erotiko, čeprav je tudi ta bila prepovedana. A je minilo. Meni pa se je počasi, z umikanjem strahu, pojavila misel, da sem na tistem odru bil zvezda. Da me je Mladina naredila prepoznavnega na celi šoli. Bil sem ponosen na to “diverzijo”, čeprav priznam, ni me preveč zanimalo kaj v Mladini piše. Bile so to pretežke teme za moje najstniške možgane. Pretežke teme za moje bosanske možgane. V tistem obdobju sem bolj razumel Erotiko.

Isti dan mi je poveljnik voda rekel, da ne bom kaznovan, da me rešuje to, da sem dober učenec, a naj bom pozoren na to, da se mi kaj takega ne ponovi, ker me potem ocene ne bodo rešile.

Če pa pomislim iz sedanje perspektive, mogoče me niso rešile dobre ocene pač pa to, da si niso predstavljali kaj bi Bosanec počel z Mladino :-).

Tako se je končala moja avantura z Mladino, ki je rodila ta odnos, ki traja še danes.

Vedno je tako, ko se stvari zaostrijo, človeško obnašanje zdrsne v bolj primitivne oblike. Čast izjemam, ki ohranijo trezno glavo tudi v takšnih situacijah, no, množica takšnih ne potrebuje. Kam lahko zdrsnemo smo videli v slovenskih in hrvaških časopisih, na slovenskih in hrvaških televizijah, na intetnetnih straneh. Ključna beseda: Hotiza. In, če razumem delovanje policij obeh držav, pač, većina vicev o policistih je resnična, ne morem razumeti novinarjev. Ne slovenskih, ne hrvaških. Spet čast izjemam.

Kam drsimo lahko vidimo tudi pri eni drugi situaciji. Ključna beseda: papež. Njegovo, s citatom iz tega obdobja, prebujanje srednjega veka, nas ponovno vrača k pimitivnehšim oblikam obnašanja. Vrača v srednji vek. Papež, kot poglavar RKC in kot akademsko izobražen človek, bi moral vedeti - skoraj dvomim, da je lahko tako naiven - kaj bo negovo citiranje za sabo potegnilo. Ponovno prebujanje arabskega sveta. Sveta, ki ga pritiska tako ameriška “demokratizacija” in izraelsko “razvijanje dobrososedskih odnosov” na eni strani ter diktature, avtokracije in teokracije njegovih voditeljev na drugi. Ali takšen svet ima prihodnost? Nima je. Še sedanjosti nima. In v takšen svet poslano papeževo spročilo ni imelo, kakšno presenečenje, učinka akademske kritične razprave. Imelo je učinek žaljenja preroka Mohameda, ki so ga muslimani dvignili na raven, vem, da s temi besedami tvagam obsodbo “pravovernih” muslimanov, a se tolažim s tem, da nimam papeževaga vpliva, božanstva, čeprav Koran o njem govori kot o navadnem človeku. In ta učinek je bil pričakovan.Zato je papežev izlet toliko bolj neresen in neodgovren.

In s tem izletom jih veliko dobi. Kost za glodanje so dobile muslimanske množice. Verjetno tudi izdelovalci lutk za sežiganje, pa tudi izdelovalci zastav. Dobijo islamski verski voditelji, da lažje uveljavjajo “vero”. Dobijo voditelji arabskih držav, ker se množica ponovno usmerje k zunanjem sovražniku in pozablja oz. po strani pušča domače razmere. Včasih se mi zdi, da zahod vse to dela z namenom, da bi se sedanji diktatorji in režimi v arabskem svetu obdržali na oblasti. Dobi zahod, ker lahko spet prstom pokaže na prebujeni islamski fundamentalizem, ker lahko ponovno upraviči posredovanje v tem delu sveta (Bog ne daj, da bi pomislili, da so tam zaradi nafte). Dobijo skoraj vsi.

Izgublja pa svet. Izgubljamo drugače misleči. V navalu primitivnejših oblik obnašanja, v navalu fundamentalizma in paranoje, izgublja zdrav razum. A spet čast izjemam. Čeprav te izjeme, v luči splošne histerije, delujejo tudi same izgubljeno.