Življenje ni paradižnik

Sem vrsto let redni bralec Mladine, celo naročeno jo imam. V vseh teh letih je delno uspela vplivati na moj pogled na svet. Lahko bi rekel, da sem na njo čustveno navezan, da sva v nekem posebnem odnosu, ki se je razvil pred skoraj dvajsetimi leti…

Bila je druga polovica osemdesetih. V naši skupni domovini so se nazirali znaki propada, a bil sem premlad, da bi to videl. Premlad, da bi me to zanimalo. Kontaminiran z različnimi rambo sranji sem se, priznam, da po lastni želji, znašel v Sarajevu, v srednji vojaški šoli. Spomnim se veliko stvari, mogoče o njih kdaj tudi kaj napišem, a še posebej se s pomnim različnih politično-moralnih predavanj. Recimo o tem, da ne smemo poslušati glasbe in ljudi, ki pojejo ja bi se odrek’o vlastite braće za jedne čipkaste ženske gaće, ker je to napad na bratstvo in enotnost. No, najbolj se spomnim, da so oni Slovenci sa Maldinom opet pravili sranja. Eno številko so jim celo zasegli. Je šla v bunker. In mi smo spet imeli predavanja o tekovinama bratstva i jedinstva in o tem, da ne bomo dovolili da se državo ruši od znotraj.

V času enega obiska pri pokojnem očetu v Ljubljani, sem jo zagledal na sprehodu mimo Konzorcija. Prvič sem jo gledal v živo. Mladina. Nisem razmišljal, kaj razmišljal, nisem mislil, sem jo enostavno kupil. In se je znašla v moji prtljagi za Sarajevo. Na vhodu v vojašnico so mi, v bistvu vsem nam, temeljito pregledali prtljago. Spomnim se, da je dežurni potegnil Mladino in rekel: “Pa šta je ovo, sunce ti tvoje!?”. Mislil sem si halo, si ti pismen? Pa sem mu lepo, odkrito povedal: “Mladina”. Vem samo, da si je nekaj zapisal, ob tem govoril to in ono, neumnosti tipa, da rušim državo, da bom končal v zaporu… Meni pa nič jasno. Potem, ko me je pošteno verbalno obdelal, sem se, končno, kahko odpravil spat. Bilo je nekaj čez polnoč.

Na jutranjem dvigovanju zastave, me je poveljnik voda, bil je Slovenec, obvestil, da sem moram oglasiti, pravzaprav sva se morala oba, pri poveljniku srednje šole. Nisem vedel zakaj. Tudi on ni nič povedal. Prišel sem na mesto, na podij, na katerem je stal dežurni častnik, poveljnik srednje šole, njegovi pomočniki, pa še Bog si ga vedi kdo še. In se je začelo. Smomnim se samo, da je celotni srednji šoli rekel naj si me ogleda. Bil sem v transu. Strah me je bilo kot psa. Vem samo, da je mahal s tisto mojo Mladino, govoril, kričal. Bile so besede enotnost, neumnost, nedisciplina, zapor, odpust iz šole… Meni itak nič jasno. A je nevihta minila in so me nagnali nazaj v vrsto. Sošolci so govorili, da nisem normalen, da sem neumen, da bi rajše prinesel Erotiko, čeprav je tudi ta bila prepovedana. A je minilo. Meni pa se je počasi, z umikanjem strahu, pojavila misel, da sem na tistem odru bil zvezda. Da me je Mladina naredila prepoznavnega na celi šoli. Bil sem ponosen na to “diverzijo”, čeprav priznam, ni me preveč zanimalo kaj v Mladini piše. Bile so to pretežke teme za moje najstniške možgane. Pretežke teme za moje bosanske možgane. V tistem obdobju sem bolj razumel Erotiko.

Isti dan mi je poveljnik voda rekel, da ne bom kaznovan, da me rešuje to, da sem dober učenec, a naj bom pozoren na to, da se mi kaj takega ne ponovi, ker me potem ocene ne bodo rešile.

Če pa pomislim iz sedanje perspektive, mogoče me niso rešile dobre ocene pač pa to, da si niso predstavljali kaj bi Bosanec počel z Mladino :-).

Tako se je končala moja avantura z Mladino, ki je rodila ta odnos, ki traja še danes.