Življenje ni paradižnik

“O verniki! Predpisan vam je post, kakor je bil predpisan tistim pred vami, da bi se ogibali greha” (Koran; 2,183)

V prvih dneh posta premišljujem o tem kako se bo izteklo, kako se bom organiziral, da bi v najmanjši možni meri trpele obveznosti in tudi moja okolica. Lahko bi tekel, da gre za svojevrstno mentalno pripravo.

Premišljevati o postu v Sloveniji je drugače od premišljevanja o postu v Turčiji ali v Bosni. In verjetno bi bilo drugače o njem premišljevati v Savdski Arabiji ali pa v Iraku ali Iranu. Vsaka država ima svoje posebnosti.

Recimo v Bosni,…

Ko sem se, pred dvemi leti, v času posta odpravljal v Bosno v času ramadana, mi je prijatelj, Slovenec, v šali rekel, da bom tam ugotovil kako sem edini, ki prakticira post. Šala, ki ni daleč od resnice. Veliko je ljudi, deklariranih vernikov, ki se ne postijo. Imajo nešteto izgovorov zakaj se ne. Da so poskušali pa ne gre, da jim je slabo brez hrane (največ jih pogreša cigarete), da morajo delati in ne morejo. In čeprav imajo redne zajtrke, kosila in večerje, se prehranjujejo tiho, kot bi jih bilo malo sram, malo strah, da ne prakticirajo posta. Če pa je pri hiši nekdo, ki se posti, obzirno pazijo, da s hrano ne pretiravajo, poskušajo pojeti hitro in v tišini. Za konec dnevnega posta pripravijo glavni obed, kjer se ponovno sprostijo in sproščeno jedo.

Spomnim se tudi svojih otroških obiskov pri dedku. V neki drugi Bosni, v nekem drugem svetu, v neki drugi dimenziji. Spomnim se, post je takrat bil v času žetve. Julij. In je bil čas odrekanja, od zore do sončnega zahoda, precej daljši in bolj naporen oz. neprijazen, kot je sedanji. Premikanje je posledica tega, da je muslimansko leto lunarno leto in ima 355 dni, kar pomeni da se datumi, v primerjavi z solarnim letom, ves čas premikajo. Ramadan po solarnem letu vedno nastpoi prej, kot je nastopil zadnjič. Ker pa so pri dedku bili tradiconalisti, vezani na vero in na turške korenine, je post bil nekaj samoumevnega. Za vse razen za nas otroke. Spomnim se, da smo otroci jedli skoraj v ilegali, da ne bi spravljali v skušnjavo tistih, ki so se postili. Prv tako se spominjam, da so se odrasli zbujali zelo zgodaj, da bi naredili čim več, preden bi nastopila vročina.

Vseeno pa je v Bosni, tako tisti iz mojega otroštva kot tudi sedanji, ramadan nekaj posebnega. Čuti se ga v zraku. In dan je njemu prilagojen. Od jutranjega zbujanja za kosilo preko upočasnjenosti tekom dneva do opazovanja in pričakovanja, kdaj se bodo prižgale luči na minaretih džamij in na ta način oznanile čas za večerjo - iftar.

…Turčiji…

Lani se je zgodilo, da sem se v času ramadana znašel v južni Turčiji. Na veliko oglasnih panojev, jumbo plakatov, so bile napisane želje za miren in lep post. Občudoval sem ljudi, ki so delali po restavracijah in skrbeli za turiste in njihovo prehranjevanje, sami pa so prakticirali post.

Velikokrat, ko sva se z dekletom sprehajala po mestu in so naju zvabili v trgovine, da bi si ogledala preproge, a ob omembi mojega imena (eno prvih njihovih vprašanj je “kako ti je ime”), se je pogovor dotaknil tudi posta. Če se postim, če je to v Evropi težje, če se postim tukaj v Turčiji (nisem, ker se popotnikom v času potovanja ni treba)?

Večerni sprehodi so bili nekaj posebnega. Ko so se prižgale luči na minaretih, ko so imami začeli klicati na večerno molitev (akšam namaz), so trgovci pojedli košček rahat lokuma in spili kozarec soka ali čaja (na ta način simbolno prekinejo dnevni post) in se odpravili na molitev v džamijo. Trgovine so ostale odprte. V nekaterih so bili otroci, nekatere so celo bile prazne. In mi je skozi glavo šla misel, kaj bi bilo s praznimi trgovinami pri nas. Koliko časa bi preteklo, ptreden bi se razvedelo, da določeni trgovec hodi na večerno molitev in pušča odprto trgovino? Koliko časa bi preteklo preden bi ga trgovina pričakala prazna? Ne veliko.

…ali Sloveniji.

V Sloveniji je je situacija, razumljivo drugačna, vrjetno podobna kot drugod po Evropi. Tukaj muslimani živijo v senci božičnih in velikonočnih praznikov, njihov ramadan je nekaj tihega, zasebnega. Edini stik z drugim svetom je konec ramadana, ko televizije in časopisi pikažejo slike iz različnih športnih dvoran - za razliko od drugih evropskih držav, ki pokažejo slike iz džamij -, kjer se muslimani drenajo skupaj z vrstami zloženih čevljev (muslimani molitev opravljajo sezuti).

Moji ramadani v Sloveniji ponavadi minevajo v odgovarjanju na nekatera temeljna vprašanja - zakaj to, kako prenašati, kaj se sme in česar se ne sme, koliko traja, kakšen je pomen, kdaj se lahko je, ali se ne sme piti niti voda, kaj pa seks - svojim prijateljem Slovencem, svojim slovenskim družinskim članom. Ali pa v razpravavah in konfontaciji mnenj o globljih vprašanjih vpliva vere na človeka, psihološkega pomena verovanja ali neverovanja, o vplivu vere na znanost…

Moji ramadani so nekaj intimnega. Mojega. In prav zaradi tega so moji ramadani v Sloveniji nekaj posebnega. Nimam tistega kolektivnega občutka, kot v Bosni ali Turčiji, a imam veliko pogovorov in veliko debat o religijah, o verstvih, o življenju, o vsem, kar lahko odprejo podobna temeljna vprašanja. Ne hodim na molitve, živim v svojem razumevanju islama, in imam občutek, da na ta način imam več. In dam več.