Življenje ni paradižnik

V zadnjem Dnevnikovem objektivu mi je Boris Dežulović vzel besede z jezika: tudi jaz bi rad, da bi mi (nam) vrnili Slovenijo, ki sem jo poznal in mi je zaradi tega bila nekaj posebnega.

Imel sem to srečo da sem bil ravno dovolj odrasel - postal polnolenten, čeprav to ni merilo odraslosti - v času velikih sprememb v nekdanji skupni državi. V času njenega razpada. Seveda sem imel tudi nesrečo, da sem odraščal v tistem času in na teh prostorih, a o tem kdaj drugič. Srečo, da sem lahko spremljal osamosvojitvene poti. Po njih hodil. In bil navdušen nad Slovenijo. Bila je nekaj posebnega v tem jugoslovanskem kotlu. Tam, kamor smo vsi stopali s (pregretimi) čustvi, so Slovenci stopali z razumom. V času, ko se je kopičilo orožje in ostrile kose, Slovenci so ostrili pera in jezike. Govorilo se je o Mladini, o Novi reviji, o razumništvu, o Odboru za zaščito človekovih pravic, na Roški so vojaškim policistom podarjali vrtnice, recitirali, peli, povsod so se bohotili lipovi listi, ki so bili najboljša slovenska prepoznavnost, vsi so poznali tisto “Slovenija, moja dežela”, ali pa “Slovenija, na sončni strani Alp. In res je bilo. Ko so se nad Jugoslavijo zgrnili temni, nevihtni oblaki nacionalizma in ekspanzionizma, je izgledalo, da sonce sije le še v Sloveniji. In na jugu je veljalo, da so “Slovenci pametni ljudje”, da so nek drug svet, avantgarda tedanje Jugoslavije. Slovenija je bila IN.

V devetdesetih, ko je na Hrvaškem vladalo enoumje HDZ-jevskega tipa, ko je televizija blia propagandni servis vladajoče politike, časopisi pa politična trobila (čast izjemam kot so Feral Tribune ali Globus) in podrepniki, ko so se novinarji delili na državotvorce in izdajalce, ko so se ljudje delili na domoljube in izdajalce, ko je civilna družba bila nezaželjena, je v Sloveniji zaživela pluralnost, javna misel, civilna iniciativa.

Ko pa se sedaj zbudim v nov dan, imam občutek, da sem sredi najhujših morastih sanj. Ljudi preselijo z njihovih domov v imenu (dokončne) rešitve romskega vprašanja. In ne delajo izjem, krivi so vsi družinski člani, štirje odlasli moški, a prav tako tudi ženske in otroci. Policija postane selitveni servis. Novice dneva, tedna, meseca postanejo vaške straže, prebujanje in prihajanje na plano ksenofobije, rasizma, zavrtosti, zaplankanosti - najnižjih in najbolj pritlehnih človeških lastnostih. Človeških seveda, ker takšnega obnašanja v živalskem svetu ni. RTVSLO se spremeni v HTV v njenih najhujših in najbolj sramotnih časih. Časopis Delo postane vladno trobilo. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s svojimi predlogi vrača državljane stoletje nazaj. Na televiziji ima uro časa za širjenje nestrpnosti in pojasnjevanja kako so Romi kriminalci človek, ki na svojem osebnem “računu” ima enajst krivičnih prijav, in za to delo dobi 73% glasov 53.000 glasovalcev. Na cesti vaščani ustavljajo in pregledujejo tovorna vozila. Ali pa, kar pa je vrhunec vsega, ustavljajo, kontrolirajo in pregledujejo policijo in njena vozila. Mora nad morami. Ki še traja. Še več, se poglablja in dnevno dobija nove razsežnosti. In to v Evropi. V Evropski skupnosti. V Sloveniji. V državi katere novi logotip spominja na opozorila za vnetljive snovi, na nevarnost ognja. Ni kaj, snovalcem tega logotipa bi bilo potrebno podeliti nagrado za jasnovidnost.

Naj me nekdo zbudi iz teh morastih sanj! To ni Slovenija! Hočem tisto Slovenijo, ki sem jo poznal. Slovenijo devetdesetih. Vrnite mi jo!