Življenje ni paradižnik

Težko bi rekel, da mi, kot muslimanu, Božič ne pomeni ničesar. Ko živiš v okolju v katerem je to del življenja, je del tudi tebe. Predbožična nakupovalna mrzlica, izbiranje daril, zavijanje daril, priprava božičnega drevesca, okrasitev hiše, priprava potice, priprava druge hrane… vse je to del našega, del mojega življenja. Čeprav versko gledano z Božičem nimam nič. A je del mene, del moje družine. In čisto odkrito povedano ta božično-novoletni čas imam rad.

Razen v enem delu. Ne maram pokanj pirotehnike. Ne maram petard in raket. Ne maram ognjemetov. In pri tem smo na istem s psom in mačkami. Opazujem jih, vsakič, ko zunaj udari, udari pa velikokrat, se mački zdrznejo, zvečer pa še bolj iščejo človekovo bližino. Strah jih je. Pes začne otožno lajati. Praktično prosi, da ga vzamemo v hišo, da bi se skril. Da bi pobegnil s frontne črte človeške neumnosti.

Tudi sam se zdrznem ob vsakem poku. Še vedo je globoko zakodirana v meni in vsaka petarda, vsaka raketa jo kot prva, in edina, asociacija izvabi na površje. Vojno. In čas preživet v njej. In tudi s takšne časovne distance se vedno zdrznem ob poku petarde. Še vedno mi je nelagodno. Žvižg rakete me vedno zaboli. Z vsakim čutim bolečino, z vsakim zaboli kot takrat, ko je podoben, čeprav močnejši in grožljivejši, zvok prinesel udarec. In bolečino.

Od takrat vojno redno podoživljam (vsaj) od katoliškega božiča do pravoslavnega novega leta. Z vsako petardo, ki jo sovražim. In vsakič se sprašujem, kaj je to v ljudeh, da ta čas morajo zaznamovati s petardami in raketami? V čem je štos in kakšen užitek je to? Kakšen smisel ima vse to pokanje? Za mene, psa im mačke nobenega. Mi božično-novoletno obdobje pričakujemo z nelagodjem. In v tem času iščemo varne kotičke v katerih bi se lahko skrili. Iščem prostor v katerem ne bi slišal petard in raket, prostor v katerem ne bi podoživljal vojne, granat, gelerjev, bolečine, krvi.

In vsakič utopično sanjarim in upam, da se bo človeštvo dvignilo za eno stopnjo na razvojni lestvici in da bo samoiniciativno opustilo petarde in rakete ter se v času družinskih praznikov posvetilo družini. Seveda pa sem v tem času tudi prepričan, da bi do te stopnje bilo potrebno pomagati ljudem tudi s prepovedjo prodajanja in drastičnimi kaznimi za uporabo pirotehnike.

Safet Ali-beg

Po dolgem času sem ponovno gledal TV Dnevnik nacionalne televizije. Zaradi Janeza Drnovška. Takoj povem, da nikoli nisem bil njegov fan, vedno mi je deloval preveč preračunljivo, preveč hladno, neosebno. In tudi njegova preobrazba me je pustila hladnega. Iz preračunljivca se je prelevil v duhovneža? Ne verjamem povsem v to. Ne pušim to. Še posebej zato ne, ker sedaj deluje precej bolj smešno, neresnično. Čeprav ne dvomim v njegove dobre namene.

A danes je bil za “kapo dol”. Nisem mogel verjeti. Danes je slovenska oblast ponovno padla na izpitu zrelosti. Pred novimi pravimi oblastniki nove Ljudske republike Slovenije, Ambrušani, je obstal celo predsednik države, prvi človek države, poveljnik Slovenske vojske. Prvi med enakimi. Ustavila ga je množica dobro obveščenih in dirigiranih krajanov. Ne pušim tudi prepričevanj, da so se krajani sami organizirali, ker za tako “samoorganizacijo” imajo hudičevo dobre in pravočasne informacije. Če je ob izselitvi Strojanovih na izpitu padla pravna država, če je ob ustavljanju in kontroliranju policijske kolone s strani vaških straž na izpitu padla država kot taka, danes je na izpitu padla človečnost, čut za sočloveka.

In v vsem tem kaosu in v vsej žalosti je stal predsednik Drnovšek med nečloveško množico. In ni bil sedanji Drnovšek, tudi prejšnji ni bil, bil je čisto novi, človeško frustrirani Drnovšek. Ki se je spustil v (že v naprej izgubljene) besedne dvoboje z množico nerazumnih ljudi, z naščuvano in dirigirano množico. In bil je jezen. Bil je odprt in odkrit. Govoril je jasno in brez dlake na jeziku. Množico spomnil, da so kristijani samo na besedah, da nimajo osnovnega čuta za sočloveka, da jih razume, ker so (sarkastično) oni oblast. In bil mi je všeč. Prvi politik, ki je temu tropu, ki je že začel verejeti, da je vrhovna oblast v tej državi, povedal kar mu gre. Kapo dol.

In še čut za uravnoteženost nacionalne televizije: za predsednikom države še “drugo mnenje”. Nek župan Ivančne Gorice, ki po televiziji razlaga o tem kako bodo sprejeli sklep o prepovedi taborjenja - nisem vedel, da se lahko na ta način ljudem prepove bivanje na lastni zemlji… mogoče človek ne ve, da kampiranje po svojem bistvu ni bivanje na svoji zemlji in da formalna prepoved kampiranja v občini ne more vplivati na pregon Romov z njihove zemlje… vsaj v normalni državi ne -, ki jo bodo morali spoštovati vsi, predsednik Drnovšek in tudi drugi bolj spoštovani politiki. Hm, očitno v Sloveniji ljudje imajo težave s spoštovanjem institucij te države. Sicer pa, kaj ti bodo druge institucije, oblast ima ljudstvo.

Safet Ali-beg

Ob novicah, ki govorijo, da se pripravlja lokacija za džamijo na Parmovi ulici v Ljubljani, sem nehote pogledal na koledar. Ne, ni prvi april, a je novica tako presenetljiva, da bi najbolj ustrezala temu datumu. Ali bo sodila v kategorijo prvoaprilskih šal, bo pokazal čas.

Zakaj je tako presenetljiva? Izhajajoč iz preteklih prigod in zapletov kodnega imena “džamija”, bi težko verjel, da je mogoče najti lokacijo v središču Ljubljane. Glede na vse prelito črnilo in žolč na to temo, me preseneča, da ni (za zdaj) veliko negativnih odzivov na morebitno novo lokacijo. Trenutno kaže, da so najbolj kritični glede lokacije oz. sploh tega, kdo bo v Sloveniji lahko gradil (če bo) džamijo, od kod bodo prihajala donirana sredstva za izgradnjo, v Slovenski muslimanski skupnosti (SMS), drugi organizaciji, poleg Islamske skupnosti (IS), slovenskih muslimanov.

Sovražniki sami sebi

Tovrstni odziv oz. kritičnost nekdanjega slovenskega muftija i sedanjega vodje Slovenske muslimanske skupnosti, Osmana Đogića, ni presenstljiva. Gre za stare zamere med ljudmi, ki so vodili slovenske muslimane. Za boj med prevelikimi (praznimi) egi na obeh straneh, v obeh organizacijah, ki bi morale združevati muslimane, jih pa na žalost še bolj postavljajo na različne bregove, v bojne vrste, kot topovsko hrano za tuji ego. Imam prijatelje tako v eni kot v drugi organizaciji. Kot bi rekli, na obeh bregovih. Seveda jih imam veliko tudi v vodi. Med tistimi, ki se niso opredelili za nobeno stran, ki jim je ideja “skupnosti” bila nad osebnimi boji in zmago posameznika. Med tistimi, ki so stali na mostu, ki so ga porušile pregrete glave na obeh straneh. In s(m)o končali v vodi. A glede na to, kakšno stanje duha je ostalo na obeh bregovih, voda sploh ni tako slaba izbira.

In v takem ozračju oz. s takšnim stanjem duha Islamska skupnost začenja priprave za morebitno gradnjo džamije. Tehnično gledano je to projekt Islamske skupnosti, ki je zaprosila za gradnjo. Če jo bo gradila, bo to s poleni pod nogami, ki jih bodo z vso močjo metali iz Slovenske muslimanske skupnosti. Žalostno. Kot, da teh polen ne bi bilo že več kot preveč v zadnjih skoraj štiridesetih letih, koliko traja saga o džamiji v Ljubljani. Namesto, da bi gradnja džamije v Ljubljani bila razlog povezovanja, razlog enotnosti slovenskih muslimanov, bo (je že) postala razlog še večje polarizacije, še globljih prepadov med slovenskimi muslimani. Ob takšnih prijateljih, kdo potrebuje sovražnike?

Ali je džamija v Ljubljani potrebna?

Zveni smešno, a če bi to bilo referendumsko vprašanje, nisem prepričan, da bi dobilo zadostno podporo v Sloveniji. Tudi to je stanje duha, ki ni razveseljivo. Če odmislim to, da je to “ustavna pravica”, ne morem mimo tega, da je džamija civilizacijska pravica slovenskih državljanov muslimanske veroizpovedi. Pravica, ki potrdi ali ovrže tisto, česar so nam polna usta: evropskih kulturnih in demokratičnih standardov. Izgovor ali opravičilo oz. opravičevanje tega, da džamije ni, da so z njeno gradnjo tako velike  težave, s tem, da v Savdski Arabiji ni cerkev, je nepremišljeno in ne preveč pametno. Res je, v Savdski Arabiji ni cerkev, samo, ali je Sloveniji lahko, ali si Slovenija želi, je to njen namen, da bi ji vzornica bila najbolj teokratska diktatura na svetu? Dvomim.

Osebno nisem človek, ki bi hodil na džumo (petkova skupinska molitev muslimanov), ali kot bi to v vsakdanjem pogovoru rekli “ne hodim v džamijo”. Enostvano zato ne, ker sem prepričan, da je vera stvar vsakega posameznika, da je to oseben, intimen odnos med mano in Bogom in za ta odnos, za svojo vero ne potrebujem ne džamije ne imamov (muslimanskih duhovnikov). To pomeni, tehnično gledano, da na osebni ravni džamije niti ne potrebujem. Samo, to ni stvar osebne ravni. To je pravica, to je želja, to je simbolna potrditev, da v tej državi obstajajo tudi muslimani, da so državljani te države, davčni zavezanci. In džamija na simbolni ravni pomeni, da država svojim državljanom muslimanske veroizpovedi omogoča uveljavljane pravice do veroispovedi.

Sam odidem le na bajramske molitve, ker so priložnost, da srečam znance in prijatelje, ki jih zaradi zemljepisne razsutosti in obvez ne utegnem drugače videti. Bajramska molitev mi je v prvi vrsti družbeni dogodek, obnavljanje in krepitev socialnih mrež. Odidem v špotrno dvorano in se v družbi sezutih čevljev, rokometnih golov in sponzorskih panojev predam bajramski molitvi. Tako kot polna dvorana drugih.

V tem za kristijane najbolj svetem času, bi želel, da bi vsaj za trenutek pomislili na to, kako bi bilo, če bi na božični večer namesto v okrašene in urejene cerkve, bili prisiljeni oditi v športne dvorane počastiti Kristusovo rojstvo.

Kako razumeti drugače novico, da je nizozemsko obrambno ministrstvo podelilo medalje pripadnikom nezozemskega kontigenta UN-a (DUTCHBAT), ki so leta 1995 bili nameščeni v Srebrenici. Vojakom in poveljnikom, ki so srebreniško enklavo, ki je bila pod zaščito UN-a, izročili vojski bosanskih Srbov, še več, poveljnika nizozemskih modrih čelad Karremans i Franknen sta poveljniku vojske bosanskih Srbov, Radku Mladiću, čestitala za dobro izvedeno vojaško akcijo. Potem so se rokovali, spili po šilce žganja in s tem je poglavje “Srebrenica” za nizozemske modre čelade bilo končano.

Kaj se je potem dogajalo, je splošno znano. Pokol. Dnevi in dnevi pobijanja moških. “Čiščenje” Srebrenice. Zakopavanje trupel. Prekopavanje trupel. Razvažanje trupel. Točna številka tako pobitih, usmrčenih ujetnikov, še vedno ni znana, trenutna številka govori o nekaj več kot 10.000.

Srebrenico so Združeni narodi označili za napako UN-a - roko na srce, nizozemski vojaki niso mogli sami preprečiti pokola, odgovornost leži na Združenih narodih - in v tej luči je podeljevanje medalj neposredno vpletenim nizozemskim vojakom milo rečeno neodgovorno, nejasno in brez občutka za dogodke v tem delu vzhodne Bosne. Nepotrebna provokacija in posmeh v prvi vrsti sorodnikom žrtev in redkim preživelim, a tudi celotni Bosni in Hercegovini in mednarodni skupnosti. Dodajanje soli na še kako žive in boleče rane.

Razlog podeljevanja medalj? Predvideva se, da bi te medalje pomagale nizozemskim “srebreniškim veteranom” v premagovanju post-travmatskega stresnega sindroma (PTSS), ki so mu izpostavljeni od leta 1995. Res mora biti dokaj travmatično biti priča začetku nekega genocida pa ne narediti ničesar, da bi se istega vsaj poskusilo preprečiti.

Logična je bila reakcija predsedstva BIH, ki je na nujni sestanek poklicalo nizozemskega veleposlanika v tej državi, Karela Vosskulera, in mu izročilo uradni protest z opombo, sa pričakujejo odgovor nizozemske strani.

“Z izjemo redkih, ki so protestirali proti sodelovanju njihove enote s krvinki, “Dutchbat” si zasluži le medaljo sramote. Podeliti jim kakršno koli drugo, je žalitev spomina na mrtve in preživele žrtve Srebrenice”, je v svojem tekstu v francoskem Liberationu zapisala francoska pisateljica Sylvie Matton.

Ali je potrebno še kaj dodati?

Pravijo, da obleka ne naredi človeka. Bi rekel, da res ne. Res pa je tudi to, da je veliko lepše gledati človeka v dobri kot pa v slabi obleki. Ali pa brez obleke. Strinjam se, da je vsebina bolj pomembna od oblike, a vem, da oblika daje ton, daje piko na i vsebini. Oblika mi je pomembna tudi zato, ker je usoda nanesla, da se podpisujem pod obliko študentsko-strokovne psihološke revije PANIKA.

Sledeč tem smernicam, sem veliko časa porabil za to, da bi pregledal in sprobal praktično vse ponujene teme za bloge. Preverjal sem kako se obnesejo, kaj ponujajo. Glede na to, da sodim v kategorijo tistih, ki zagovarjajo funkcionalnost, so odpadle vse preveč nakičene teme. Na koncu je, kot najbolj uporabna ostala in obveljala ta, ki jo gledate. Klasična tema Word Pressa 1.5, s spremenjeno barvno kombinacijo - v meni najljubšo črno-oranžno - v glavi. Funkcionalna, pregledna, ne izgublja se v barvah in slikah, oblika črk mi je všeč… A tudi ta mi ni popolna, ne prikaže števila objav po kategorijah. Čeprav je pri izbiri videti, da naj bi tudi to delala. Ima mogoče kdo kakšno idejo?

Sem pa tudi (pre)gledal izgled blogov nekaterih blogerjev in me je zanimalo na podlagi česar so izbrali določeno temo. Kaj je bilo vodilo?