Življenje ni paradižnik

Sinoči se je ponovno ugnezdil na mojem prenosniku. Povem po pravici, dolgo časa sem uporabljal Internet Explorer in Outlook Express, enostavno zaradi tega, ker sem verjel, da je najmanj sitnosti s kompatibilnostjo, če uporabljaš programe istega proizvajalca (Windows, Office, IE, OE). A tudi meni je počasi kapnilo, pač, možgani v prestavi “bosanska hitrost”, da je Firefox 1.5 povozil IE 6. In se je zgodila menjava, s tem pa tudi sprememba. Veliko novih drobnarij, pripomočkov in dobrin, ki spreminjajo izgled in uporabnost spletnega brskalnika. Samoposodobitve. In skoraj vsakodnevno nekaj novega. In sem se igral.

Ne vem, ali je problem v mojem HP-ju ali kje drugje, a dejstvo je, da se je moj Firefox, kakor tudi strani v njem, odpiral dokaj počasi, kar pa je bolj bistvena stvar kot pa nakičenost z najrazličnejšimi pripomočki. Včasih sem se počutil kot bi zopet imel staro modemsko povezavo. Včeraj pa mi je v roke padel Firefox 2.0. Seveda, mahnjen kot sem, se je takoj znašel na računalniku. Z njim pa problemi. Ne odpira se, zmrzne pri odpiranju spletne strani, čisto spremenjen videz, ki sem ga bil vajen, nejasne črke, zaznamke ni prevzel po prejšnji različici.

In mi je kapnilo, da sem pred kratkim dobil obvestilo o izidu novega, precej izboljšanega IE-ja. Zakaj ne bi instaliral tega in videl kaj je to izboljšano? Pa si rečem, grem probat. Seveda sem opazil spremembo, ki smo ji vsakodnevno priča. Namreč, nekoč smo programe vlekli dol celo večnost, instalirali so se pa hitro, danes pa je ravno obratno, povlečejo se hitro (seveda, s hitro povezavo), a je instaliranje maratonsko. Tako je bilo tudi sinoči. Skoraj zaspal sem za mizo. Na koncu maratona še obvezni ponovni zagon računalnika, nekaj dodatnega nameščanja in posodabljanja… in potem se je odprl. Čisto nov, svež, čisto drugačeno od svoje prejšnje različice.

Nisem ga imel priložnosti bolj testirati, a prvi vtis je zelo dober. In najbolj pomembna stvar, hitrost? Leti.