Življenje ni paradižnik

Kako razumeti drugače novico, da je nizozemsko obrambno ministrstvo podelilo medalje pripadnikom nezozemskega kontigenta UN-a (DUTCHBAT), ki so leta 1995 bili nameščeni v Srebrenici. Vojakom in poveljnikom, ki so srebreniško enklavo, ki je bila pod zaščito UN-a, izročili vojski bosanskih Srbov, še več, poveljnika nizozemskih modrih čelad Karremans i Franknen sta poveljniku vojske bosanskih Srbov, Radku Mladiću, čestitala za dobro izvedeno vojaško akcijo. Potem so se rokovali, spili po šilce žganja in s tem je poglavje “Srebrenica” za nizozemske modre čelade bilo končano.

Kaj se je potem dogajalo, je splošno znano. Pokol. Dnevi in dnevi pobijanja moških. “Čiščenje” Srebrenice. Zakopavanje trupel. Prekopavanje trupel. Razvažanje trupel. Točna številka tako pobitih, usmrčenih ujetnikov, še vedno ni znana, trenutna številka govori o nekaj več kot 10.000.

Srebrenico so Združeni narodi označili za napako UN-a - roko na srce, nizozemski vojaki niso mogli sami preprečiti pokola, odgovornost leži na Združenih narodih - in v tej luči je podeljevanje medalj neposredno vpletenim nizozemskim vojakom milo rečeno neodgovorno, nejasno in brez občutka za dogodke v tem delu vzhodne Bosne. Nepotrebna provokacija in posmeh v prvi vrsti sorodnikom žrtev in redkim preživelim, a tudi celotni Bosni in Hercegovini in mednarodni skupnosti. Dodajanje soli na še kako žive in boleče rane.

Razlog podeljevanja medalj? Predvideva se, da bi te medalje pomagale nizozemskim “srebreniškim veteranom” v premagovanju post-travmatskega stresnega sindroma (PTSS), ki so mu izpostavljeni od leta 1995. Res mora biti dokaj travmatično biti priča začetku nekega genocida pa ne narediti ničesar, da bi se istega vsaj poskusilo preprečiti.

Logična je bila reakcija predsedstva BIH, ki je na nujni sestanek poklicalo nizozemskega veleposlanika v tej državi, Karela Vosskulera, in mu izročilo uradni protest z opombo, sa pričakujejo odgovor nizozemske strani.

“Z izjemo redkih, ki so protestirali proti sodelovanju njihove enote s krvinki, “Dutchbat” si zasluži le medaljo sramote. Podeliti jim kakršno koli drugo, je žalitev spomina na mrtve in preživele žrtve Srebrenice”, je v svojem tekstu v francoskem Liberationu zapisala francoska pisateljica Sylvie Matton.

Ali je potrebno še kaj dodati?