Srebrenica - nizozemski posmeh in provokacija
5.12.2006 | 
Kategorija: Kako razumeti drugače novico, da je nizozemsko obrambno ministrstvo podelilo medalje pripadnikom nezozemskega kontigenta UN-a (DUTCHBAT), ki so leta 1995 bili nameščeni v Srebrenici. Vojakom in poveljnikom, ki so srebreniško enklavo, ki je bila pod zaščito UN-a, izročili vojski bosanskih Srbov, še več, poveljnika nizozemskih modrih čelad Karremans i Franknen sta poveljniku vojske bosanskih Srbov, Radku Mladiću, čestitala za dobro izvedeno vojaško akcijo. Potem so se rokovali, spili po šilce žganja in s tem je poglavje “Srebrenica” za nizozemske modre čelade bilo končano.
Kaj se je potem dogajalo, je splošno znano. Pokol. Dnevi in dnevi pobijanja moških. “Čiščenje” Srebrenice. Zakopavanje trupel. Prekopavanje trupel. Razvažanje trupel. Točna številka tako pobitih, usmrčenih ujetnikov, še vedno ni znana, trenutna številka govori o nekaj več kot 10.000.
Srebrenico so Združeni narodi označili za napako UN-a - roko na srce, nizozemski vojaki niso mogli sami preprečiti pokola, odgovornost leži na Združenih narodih - in v tej luči je podeljevanje medalj neposredno vpletenim nizozemskim vojakom milo rečeno neodgovorno, nejasno in brez občutka za dogodke v tem delu vzhodne Bosne. Nepotrebna provokacija in posmeh v prvi vrsti sorodnikom žrtev in redkim preživelim, a tudi celotni Bosni in Hercegovini in mednarodni skupnosti. Dodajanje soli na še kako žive in boleče rane.
Razlog podeljevanja medalj? Predvideva se, da bi te medalje pomagale nizozemskim “srebreniškim veteranom” v premagovanju post-travmatskega stresnega sindroma (PTSS), ki so mu izpostavljeni od leta 1995. Res mora biti dokaj travmatično biti priča začetku nekega genocida pa ne narediti ničesar, da bi se istega vsaj poskusilo preprečiti.
Logična je bila reakcija predsedstva BIH, ki je na nujni sestanek poklicalo nizozemskega veleposlanika v tej državi, Karela Vosskulera, in mu izročilo uradni protest z opombo, sa pričakujejo odgovor nizozemske strani.
“Z izjemo redkih, ki so protestirali proti sodelovanju njihove enote s krvinki, “Dutchbat” si zasluži le medaljo sramote. Podeliti jim kakršno koli drugo, je žalitev spomina na mrtve in preživele žrtve Srebrenice”, je v svojem tekstu v francoskem Liberationu zapisala francoska pisateljica Sylvie Matton.
Ali je potrebno še kaj dodati?
ecce homo… pol pa pride politika pa mu pljune v obraz…
neverjetno, prav res nagravžno.
(Razumem stisko vojakov, ne pa razlogov za odlikovanje poveljnikov, ki sta odločitve sprejela v slogu “Noben Čeh ni vreden smrti enega Angleža” kot je rekel Churchillov predhodnik leta 1938.)
Oprostite, ampak že deset let se sprašujem, kakšni moški pravzaprav pa so ti Bosanci, da jih je bilo na kupu zbranih 10.000 in se pustijo mirno pobiti kot ovce. Kaj takega se v Sloveniji ne bi moglo zgoditi, nikoli, da bi se pustili čuvat nekim Nizozemcem, bi bila prej vstaja, magari z golimi rokami.
Ta komentar je iz bloga mojces, Kaj bomo naredili:
………………………………………………..
Tole sem že nekajkrat obesil na raznih koncih na net, pa ne bo škodilo še enkrat: repeticio is mater studiorum.
“Als die Nazis die Kommunisten holten, habe ich geschwiegen;
ich war ja kein Kommunist.
Als sie die Sozialdemokraten einsperrten, habe ich geschwiegen;
ich war ja kein Sozialdemokrat.
Als sie die Gewerkschafter holten, habe ich geschwiegen,
ich war ja kein Gewerkschafter.
Als sie mich holten, gab es keinen mehr, der protestieren konnte.”
Martin Niemöller, 1945
Prevod:
Ko so nacisti prijeli komuniste, sem molčal; saj vendar nisem bil komunist.
Ko so pozaprli socialne demokrate, sem molčal; saj nisem bil socialni demokrat.
Ko so prijeli sindikalista, sem molčal; saj nisem bil sindikalist.
Ko so pa prijeli mene, ni bilo več nikogar, ki bi lahko protestiral.
(protestantski pastor Martin Niemöller, ki je preživel Dachau)
Tako se začne. Pri nas niso fizične likvidacije, pač pa profesionalne. Zamenjani so uredniki po medijih, direktorji po firmah in zdaj zginjajo Novaki in podobni.
Se ti zdijo te likvidacije bolj humane od fizičnih?
Nestrpnosti nisem sam začel. Odgovarjam v isti (enaki meri) kot jo uporablja fuerer.
Razlika je samo v tem, da je zgodovinski fuerer to lahko počel znotraj Nemčije in ga mednarodna skupnost ni mogla po prstih, našega pa vse bolj mlati Bruselj.
V življenju sem zelo strpen, znam pa enako nestrpno odgovarjati (imam gen preživetja) kot to počne sogovornik.
PeterK!!!!! Kaj pa je bilo s Slovenci, ki so jih Angleži poslali nazaj s Koroške in so jih odpeljali v Kočevski rog. Kaj so ti ljudje pričakovali, da jih bodo nagradili za kolaboracionizem? Čakali so lepo v vlaku in na koncu so vse postrelili! Zakaj pa ni nihče skočil iz tistega vlaka, čeprav so morali vedeti, kaj bodo storili komunisti z njimi????
peter ,čitaš preveč stripov o superherojih.vojna je nekaj drugega
verjetno se nizozemski vojaki tudi gnusijo sami sebi,vendar krivica ni na njima.u vojni
ubogaš ukaze in to od vrha (politike)pa navzdol.Bosanci iz srebrenice so verjeli un
(namenoma pišem z malim črkam)pa ih ni več.zdaj pa ti še komu verjemi.
PeterK, v bistvu sem kar srečen, da ti tega ne razumeš, ker to pomeni, da kaj takega nisi doživel. Glede na to, kaj si napisal, bi se dalo zaključiti, da bi se ti naučil le iz lastne izkušnje. Na srečo je nimaš.
Sicer pa je zgodovina polna tega česar ti ne razumeš, in ne samo zgodovina, tudi psihologija, sociologija…
…10.000 na majhnem območju ali 10.000 po celi državi…what’s the difference?
Safet Ali-beg:
Odličen post si postavil, tudi sam sem imel namen pisati o tem. Pa si ti napisal dovolj tako, da bi bil moj post povsem odveč.
Ja, to je sramota za nizozemsko vlado (in nasploh za celo Evropo), da odlikuje ljudi, ki so si zatiskali oči ob poboju 8.000 ljudi!!
PeterK:
Halo!!! Dajana ti je vse odgovorila!!
Če pa koga zanima kaj več o Srebrenici naj obišče naslednji blog: http://pismoizsrebrenice.blogger.ba/
Tudi to, da so se eni pustili prevažat z vlaki v Kočevski rog, mi je povsem nerazumljivo. V vojni pač ne moreš nobenemu zaupat - še v miru to ni dobro. Kaj pa vem, najbrž imam preveč puntarske krvi in prehitro sodim po sebi.
PeterK:
Iz lastnih izkušenj ti povem, da ko se enkrat znajdeš v takšni situaciji, ko ti vsakodnevno granatirajo mesto in, ko smrt postane tvoj vsakdan se oprimeš vsake biljke, ki te lahko reši. Tudi sovražniku se predaš, pa čeprav veš kaj delajo z ujetniki!! Vse samo, da se rešiš!!
PeterK, jaz te razumem, ko se čudiš. Verjetno pa resnična situacija spremeni človeka. Verjetno do konca ne more verjet, potem pa se sprijazni, itak pa je prepozno. Seveda, če bi se ti Bosanci pravi čas uprli in šli z golimi rokami nad oborožene Srbe, bi se marsikdo rešil. Večina pa bi jih končala isto, kot je.
Nagrajevanje je pa velika farsa.
Safete, naj najprej pohvalim tvoj blog in tvoje odlične prispevke; samo tako naprijed!!
Kot veš, je genocid moje študijsko področje, zato najbrž ne boš imel nič proti, če naredim en majhen popravek; v tekstu praviš, da so nizozemski vojaki bili priča nekega genocida, pa se s tem ne bi strinjala. Srebrenica namreč predstavlja kulminacijo genocidnega procesa, ki je trajal že kar nekaj časa pred tem in kar je mednarodna skupnost poimenovala “etnično čiščenje” oz. je prevzela ta termin od samih “očiščevalcev” in ne pomeni nič drugega kot evfemizem za genocid. Srebrenica je postala nekakšen simbol genocida in je zasenčila druge - po svojem učinku nič manj hude - genocidne metode, kot so koncentracijska taborišča, ubijanje in mučenje (predvsem moških), množična posilstva žensk, dolgotrajna granatiranja, ustvarjanje nevzdržnih življenjskih pogojev…
Bi pa rada opozorila še na (v veliki meri neznano) ozadje odnosa nizozemskih vojakov do lokalnega prebivalstva, še posebej do vojakov Armade BiH. Iz poročila Nizozemskega inštituta za vojno dokumentacijo iz l. 2002 je več kot očitno, da ta odnos ni bil ravno ljubeč. Kot prvo, Nizozemci so prišli v Srebrenico z lastnimi islamofobičnimi predstavami o muslimani, razmere v obkoljeni Srebrenici so bile obupne (lakota, pomanjkanje zdravil, prenaseljenost Srebrenice zaradi beguncev iz okoliških krajev…) in nizozemski vojaki so bili pogosto žrtve kraj, groženj s strani vojakov (ki jih je vodil zloglasni Naser Orić), vojaki ABiH so pogosto izzivali srbske enote v neposredni bližini nizozemskih enot in jih tako spravljali v nevarnost, tik pred padcem Srebrenice pa so vojaki ABiH celo ubili enega nizozemskega vojaka. Za razliko od bosanskih vojakov, ki so bili slabo opremljeni, raztrgani in nedisciplinirani, so bili videti srbski vojaki kot prava vojska in so zato uzivali spostovanje in celo obcudovanje nizozemskih vojakov, ki so tudi sami profesionalni vojaki. In ko je Srebrenica padla in so Srbi začeli ločevati moške bojne starosti od ostalega prebivalstva z namenom “poiskati vojne zločince”, nizozemski vojaki niso pokazali ravno veliko sočutja do bošnjaških moških, ki jim že tako ali tako niso bili ravno pri srcu. Poleg tega pa ob humanitarnih katastrofah imajo ženske, otroci in starejši po defaultu prednost pri reševanju, kljub temu da so v vseh vojaških konfliktih najpogostejše žrtve ravno neoboroženi, nezaščiteni moški.
Odgovor PetruK:
Predstava, da so se bošnjaški moški preprosto pustili “pobiti kot ovce”, je zmotna. Namreč, ob padcu Srebrenice so se vojaki in ogromna večina odraslih civilnih moških, in celo nekaj žensk in otrok, odločila zbežati v smeri proti Tuzli. Ob razsulu, kakršno je vladalo v Srebrenici zadnjih nekaj mesecev pred padcem, so uspeli formirati kolono, ki pa so jo Srbi (mislim da pri Novi Kasabi) s težko artiljerijo uspeli razbiti (kasneje so ta pohod poimenovali “marš smrti”). Del kolone (približno 1/3) se je uspela prebiti do II. korpusa ABiH, ki je iz tuzlanske smeri prebijal obroč srbske vojske, tako da je bil ustvarjen kratek koridor, skozi katerega so lahko zbežali preživeli iz Srebrenice. Tiste, ki niso bili ubiti med begom in so jih Srbi zajeli (taka skupina je npr. skupina 5-6 ubitih moških iz filma o Škorpijonih, ki so snemali svoje početje), in tiste, ki so jih Srbi ločili od žensk, otrok in starejših pa je čakala -zdaj že znana - usoda. Vendar, preden so jih srbski vojaki množično pobili na različnih lokacijah v okolici Srebrenice, so bili ti ljudje pridržani kakšen dan na bratunškem stadionu, v industrijskih kompleksih, živalskih farmah… in so najbrž čisto upravičeno pričakovali, da jih bodo Srbi poskušali zamenjati kot vojne ujetnike (kar bi bilo z vojaškega vidika zelo racionalno). Imeti je treba v mislih, da so bili ti ljudje izčrpani, sestradani, žejni (dogajalo se je sredi julija!), kar nedvomno močno vpliva na stanje volje pri človeku. Meni je bil eden najbolj pretresljivih prizorov iz filma o škorpijonih, ko zajeti Bošnjak prosi srbskega vojaka, da če že morajo umreti, naj jim dajo vsaj vode (škorpijon se jih seveda ni usmilil). Končno so te moške, ki so pogosto imeli zvezane roke in oči, natovorili na tovornjake in avtobuse (ki so predtem že prepeljali ženske, otroke in starejše na varno!) in jih odpeljali na usmrtitvene lokacije; dejansko so se ti ljudje šele takrat zavedli, kaj jih čaka, ampak takrat je bilo že prepozno. Eden izmed eksekutorjev, Dražen Erdemović (pripadnik posebne sabotažne enote, ki ji je poveljeval Slovenec po imenu Franc Kos!) je med sojenjem v Haagu povedal, da mu je bilo najhuje, ker se žrtve niso upirale; kvečjemu so preklinjali mater. Kot je pričal eden izmed redkih, ki so uspeli preživeti pokol, pa so bili tudi takšni, ki so poskušali zbežati, ampak jim ni uspelo, in sicer povedal je naslednje: “In oni (t.j. srbski vojaki) so potem hoteli, naj prihaja ven (iz tovornjaka) po pet “balij” (zaničevalno “muslimanov”), torej je nekaj ljudi šlo ven. Ko so ljudje prišli ven… se je začelo streljanje in ljudi so klicali ven v skupinah po pet. Za mano je bil moški, ki sem ga poznal. Uspelo mu je rešiti vrvi na rokah in vprašal me je, če hočem, da mi odveže roke. In jaz sem rekel: ‘Ne. Nočem tega, ubili me bodo’. In ko so poklicali naslednjih pet, je skočil ven. Odrinil je oba vojaka in zbežal. Stekel je v temo in nisem videl, kam je tekel. Vem, da so streljali za njim. Človek je mrtev, to je vse, kar vem. Ni mu uspelo. Vem, da ni mogel nikamor zbežati, da ni imel kam”. Dejstvo, da preživeli ni hotel bežati, ker se je bal, da ga bodo ubili (kar je največja ironija, ker je že tako vedel, da ga bodo ubili) najbolje pove, zakaj je večina žrtev v tem usodnem trenutku pasivna; preprosto zato, ker so takrat praktično že mrtvi.