Življenje ni paradižnik

Ob novicah, ki govorijo, da se pripravlja lokacija za džamijo na Parmovi ulici v Ljubljani, sem nehote pogledal na koledar. Ne, ni prvi april, a je novica tako presenetljiva, da bi najbolj ustrezala temu datumu. Ali bo sodila v kategorijo prvoaprilskih šal, bo pokazal čas.

Zakaj je tako presenetljiva? Izhajajoč iz preteklih prigod in zapletov kodnega imena “džamija”, bi težko verjel, da je mogoče najti lokacijo v središču Ljubljane. Glede na vse prelito črnilo in žolč na to temo, me preseneča, da ni (za zdaj) veliko negativnih odzivov na morebitno novo lokacijo. Trenutno kaže, da so najbolj kritični glede lokacije oz. sploh tega, kdo bo v Sloveniji lahko gradil (če bo) džamijo, od kod bodo prihajala donirana sredstva za izgradnjo, v Slovenski muslimanski skupnosti (SMS), drugi organizaciji, poleg Islamske skupnosti (IS), slovenskih muslimanov.

Sovražniki sami sebi

Tovrstni odziv oz. kritičnost nekdanjega slovenskega muftija i sedanjega vodje Slovenske muslimanske skupnosti, Osmana Đogića, ni presenstljiva. Gre za stare zamere med ljudmi, ki so vodili slovenske muslimane. Za boj med prevelikimi (praznimi) egi na obeh straneh, v obeh organizacijah, ki bi morale združevati muslimane, jih pa na žalost še bolj postavljajo na različne bregove, v bojne vrste, kot topovsko hrano za tuji ego. Imam prijatelje tako v eni kot v drugi organizaciji. Kot bi rekli, na obeh bregovih. Seveda jih imam veliko tudi v vodi. Med tistimi, ki se niso opredelili za nobeno stran, ki jim je ideja “skupnosti” bila nad osebnimi boji in zmago posameznika. Med tistimi, ki so stali na mostu, ki so ga porušile pregrete glave na obeh straneh. In s(m)o končali v vodi. A glede na to, kakšno stanje duha je ostalo na obeh bregovih, voda sploh ni tako slaba izbira.

In v takem ozračju oz. s takšnim stanjem duha Islamska skupnost začenja priprave za morebitno gradnjo džamije. Tehnično gledano je to projekt Islamske skupnosti, ki je zaprosila za gradnjo. Če jo bo gradila, bo to s poleni pod nogami, ki jih bodo z vso močjo metali iz Slovenske muslimanske skupnosti. Žalostno. Kot, da teh polen ne bi bilo že več kot preveč v zadnjih skoraj štiridesetih letih, koliko traja saga o džamiji v Ljubljani. Namesto, da bi gradnja džamije v Ljubljani bila razlog povezovanja, razlog enotnosti slovenskih muslimanov, bo (je že) postala razlog še večje polarizacije, še globljih prepadov med slovenskimi muslimani. Ob takšnih prijateljih, kdo potrebuje sovražnike?

Ali je džamija v Ljubljani potrebna?

Zveni smešno, a če bi to bilo referendumsko vprašanje, nisem prepričan, da bi dobilo zadostno podporo v Sloveniji. Tudi to je stanje duha, ki ni razveseljivo. Če odmislim to, da je to “ustavna pravica”, ne morem mimo tega, da je džamija civilizacijska pravica slovenskih državljanov muslimanske veroizpovedi. Pravica, ki potrdi ali ovrže tisto, česar so nam polna usta: evropskih kulturnih in demokratičnih standardov. Izgovor ali opravičilo oz. opravičevanje tega, da džamije ni, da so z njeno gradnjo tako velike  težave, s tem, da v Savdski Arabiji ni cerkev, je nepremišljeno in ne preveč pametno. Res je, v Savdski Arabiji ni cerkev, samo, ali je Sloveniji lahko, ali si Slovenija želi, je to njen namen, da bi ji vzornica bila najbolj teokratska diktatura na svetu? Dvomim.

Osebno nisem človek, ki bi hodil na džumo (petkova skupinska molitev muslimanov), ali kot bi to v vsakdanjem pogovoru rekli “ne hodim v džamijo”. Enostvano zato ne, ker sem prepričan, da je vera stvar vsakega posameznika, da je to oseben, intimen odnos med mano in Bogom in za ta odnos, za svojo vero ne potrebujem ne džamije ne imamov (muslimanskih duhovnikov). To pomeni, tehnično gledano, da na osebni ravni džamije niti ne potrebujem. Samo, to ni stvar osebne ravni. To je pravica, to je želja, to je simbolna potrditev, da v tej državi obstajajo tudi muslimani, da so državljani te države, davčni zavezanci. In džamija na simbolni ravni pomeni, da država svojim državljanom muslimanske veroizpovedi omogoča uveljavljane pravice do veroispovedi.

Sam odidem le na bajramske molitve, ker so priložnost, da srečam znance in prijatelje, ki jih zaradi zemljepisne razsutosti in obvez ne utegnem drugače videti. Bajramska molitev mi je v prvi vrsti družbeni dogodek, obnavljanje in krepitev socialnih mrež. Odidem v špotrno dvorano in se v družbi sezutih čevljev, rokometnih golov in sponzorskih panojev predam bajramski molitvi. Tako kot polna dvorana drugih.

V tem za kristijane najbolj svetem času, bi želel, da bi vsaj za trenutek pomislili na to, kako bi bilo, če bi na božični večer namesto v okrašene in urejene cerkve, bili prisiljeni oditi v športne dvorane počastiti Kristusovo rojstvo.