Življenje ni paradižnik

Težko bi rekel, da mi, kot muslimanu, Božič ne pomeni ničesar. Ko živiš v okolju v katerem je to del življenja, je del tudi tebe. Predbožična nakupovalna mrzlica, izbiranje daril, zavijanje daril, priprava božičnega drevesca, okrasitev hiše, priprava potice, priprava druge hrane… vse je to del našega, del mojega življenja. Čeprav versko gledano z Božičem nimam nič. A je del mene, del moje družine. In čisto odkrito povedano ta božično-novoletni čas imam rad.

Razen v enem delu. Ne maram pokanj pirotehnike. Ne maram petard in raket. Ne maram ognjemetov. In pri tem smo na istem s psom in mačkami. Opazujem jih, vsakič, ko zunaj udari, udari pa velikokrat, se mački zdrznejo, zvečer pa še bolj iščejo človekovo bližino. Strah jih je. Pes začne otožno lajati. Praktično prosi, da ga vzamemo v hišo, da bi se skril. Da bi pobegnil s frontne črte človeške neumnosti.

Tudi sam se zdrznem ob vsakem poku. Še vedo je globoko zakodirana v meni in vsaka petarda, vsaka raketa jo kot prva, in edina, asociacija izvabi na površje. Vojno. In čas preživet v njej. In tudi s takšne časovne distance se vedno zdrznem ob poku petarde. Še vedno mi je nelagodno. Žvižg rakete me vedno zaboli. Z vsakim čutim bolečino, z vsakim zaboli kot takrat, ko je podoben, čeprav močnejši in grožljivejši, zvok prinesel udarec. In bolečino.

Od takrat vojno redno podoživljam (vsaj) od katoliškega božiča do pravoslavnega novega leta. Z vsako petardo, ki jo sovražim. In vsakič se sprašujem, kaj je to v ljudeh, da ta čas morajo zaznamovati s petardami in raketami? V čem je štos in kakšen užitek je to? Kakšen smisel ima vse to pokanje? Za mene, psa im mačke nobenega. Mi božično-novoletno obdobje pričakujemo z nelagodjem. In v tem času iščemo varne kotičke v katerih bi se lahko skrili. Iščem prostor v katerem ne bi slišal petard in raket, prostor v katerem ne bi podoživljal vojne, granat, gelerjev, bolečine, krvi.

In vsakič utopično sanjarim in upam, da se bo človeštvo dvignilo za eno stopnjo na razvojni lestvici in da bo samoiniciativno opustilo petarde in rakete ter se v času družinskih praznikov posvetilo družini. Seveda pa sem v tem času tudi prepričan, da bi do te stopnje bilo potrebno pomagati ljudem tudi s prepovedjo prodajanja in drastičnimi kaznimi za uporabo pirotehnike.

Safet Ali-beg