Življenje ni paradižnik

Dobrodošli na Balkan. Ne zemljepisni, mentalni. Pričakujejo vas najboljše balkanske zvezde, turbofolk melos, silikoni, nekdanji pastirski rockerji. Vse za rajo.

Ne, fotografija ni iz Beograda, Niša, Kragujevca. Res ni. Tudi iz Sarajeva, Tuzle, Zagreba ali Splita ni. Ne, dragi moji, ni z desnega, z levega brega Kolpe je. Iz Ljubljane. Pa ne iz njenega predmestja ali izpred kakšnega delavsekga doma. Nak. Je skoraj iz središča slovenske prestolnice, tam kjer se križata Dunajska in Topniška (v nadaljevanju Samova) ulica. Na vogalu mondenega Bežigrajskega dvora. Dobrodošli.

Safet Ali-beg

Rad se družim z njimi, rad jih povsod vlačim s seboj. Na počitnice, potovanja, na vlake, letala. Rad jih berem, kupujem, podarjam, sprejemam kot darila. Knjige.

Rad imam nove, še nedotaknjene, a tudi tiste porjavele, sto let stare. Hecno, a nekatere zgodbe zaživijo le v starih, druge so doma le v novih. Recimo, knez Miškin se počuti nelagodno v čisto novi, sveže tiskani knjigi, on diha s polnimi pljuči le v stari. Po drugi strani pa Hadžime in Šimamoto lahko živita le v novi, v stari bi bila smešna.

Kot mladenič sem bil reden obiskovalec knjižnic. V domači knjižnici sem skoraj na pamet vedel kje se nahajajo določene knjige, kje najti kakšnega avtorja. Seveda, pomaga, če so knjižne police sistematizirane in dobro označene, a tudi brez tega sem brez težav vedel kaj je dodano na novo in na čem se še naprej nabira prah. Ta želja po branju in zgodnje obiskovanje knjižnic pa mi je v spominu pustilo tudi kakšno ne preveč prijetno izkušnjo s knjigo oz. z njenim uporabnikom. Recimo, ni mi hujšega kot podčrtana knjiga. Ali počečkana. Včasih tudi z iztrganimi listi. Ali pa jedilnim listom zadnjega bralca. Te izkušnje so vplivale na to, da sem se v knjižnici, če nisem potreboval točno določenega naslova, ustavil pred polico oz. panojem z novostmi in tam nabral nekaj še “nedolžnih” knjig. Počasi pa so se obiski knjižnic spremenili v obiske knjigarn.

Zdaj knjige imam najrajše na domači knjižni polici. Berem naše, družinske, ki v hišo pridejo v sklopu rednih nakupov, običajno se takšni nakupi zgodijo pred potovanji ali pred počitnicami, ali pa v sklopu novoletnih in rojstnodnevnih nakupov. Rad podarim knjigo. Zato, ker naša bralna kultura ni ne vem kako visoko in mogoče bo kdo knjigo lažje prebral, če jo dobi v roke in če ga ob priliki spomniš. Recimo, “‘Bralec’ je zelo dober roman, ki izjemno dobro govori o tem kaj smo ljudje pripravljeni narediti, do kam iti, da bi prikrili… saj si bral?… nisi še?… potem pa ti ne smem preveč razlagati, da ne rečem preveč, nujno preberi, boš videl”. A tudi zato, ker nisem preveč navdušen nad tem, da bi jih posojal. Ni ravno pravilo in se ne dogaja pogosto, a se je zgodilo, da so mi posojeno knjigo vrnili v rahlo nenavadnem stanju, s tistim “oprosti, padla mi je na tla”. Rad tudi dobim knjigo v dar. Čeprav moji domači pravijo, da mi ni lahko kupiti knjige, ker da sem preveč zahteven, pa to ne drži. Vesel sem vsake.

In v čem je problem? V zgornji sliki. In v spodnji. Kot kupca me navedba cene na knjigi ne moti. Je celo koristna, ker je takoj vidna. Tudi kot uporabnika me ne moti. Vem, vse ima svojo ceno in knjige niso izjema. Lahko le bentim, da so v Sloveniji (pre)drage, a po svoje tudi razumem majhnost tržišča in posebnost izdajanja v tako majhnem jeziku kot je slovenščina. In se ne pritožujem. Ne motijo me navedene cene in cenovni razredi na žepnicah in žepnih knjigah. Te dejansko kupuješ za omejeno, recimo počitniško, branje in za lastno uporabo.

Me moti kot darovatelja ali obdarovanca. Navajanje cen je v tem kontekstu čisto nepotrebno in odveč. Cene niso samo navedene, dopisane ali na dodatni nalepki napisane, so vse bolj pogosto del platnic, natisnjene. In mi pri milem Bogu ni jasno zakaj je to potrebnbo. Če vzameš knjigo in jo nameniš nekomu drugemu, ti preostaneta samo dve stvari. Da spregledaš natisnjeno ceno in knjigo podariš s ceno vred. Se mi je zgodilo, da sem takšne knjige že dobil, kdo ve, mogoče kakšno celo dal. Ali pa, da vzameš flomastre in nalepke v roke in ceno skriješ. Kar pa vpliva na estetiko knjige same. Založniki, prilagam le slike tistih dveh, ki sta mi prišla v roke, Mladinska knjiga in Vale Novak, so s tem brcnili v temo.

Safet Ali-beg

Čeprav nisem ravno reden, in čeprav ne najdem časa, da bi se kdaj (oziroma to naredim preredko) samoiniciativno odpravil na ZTM, sem krvodajalec, ki dvakrat na leto daruje kri po principu telefonskega klica “potrebovali bi vas danes ali jutri, imamo pomanjkanje vaše krvne skupine”. Ta jutri je bil danes.

Priznam pa, da nisem ravno tipičen krvodajalec, altruist po duši. Čeprav kri darujem tudi zaradi tega, ker jo drugi potrebujejo, a jo darujem tudi zaradi tega, ker jo bom mogoče v prihodnosti tudi sam potreboval. Sebično? Jebi ga. Nekoč smo se “ničle” (krvna skupina 0) hvalile s tem, da našo kri lahko dobijo vse krvne skupine, mi pa le svojo, no, zadnji del hvale “mi pa le svojo”, se mi je vtisnil malo bolj globoko. Spomnim se, tudi v JLA so vojaki kri dajali iz čisto osebnih razlogov. Z vsakim odvzemom so si vojaški rok skrajšali za dva dni. Pa v podjetjih, ko so bile organizirane akcije, so krvodajalci dobili dva prosta dneva. Krvodajalstvo je bilo udarniško.

Čeprav sem krvodajalec, nekaterih stvari, ki so sestavni del krvodajalstva, nisem nikoli počel. Recimo, jedel na bon, ki so mi ga dali po vsakem odvzemu krvi. Mogoče je to dobro za organizem, mogoče je pametno, a jaz tega ne morem. Seveda obstajajo situacije, ko bi lahko, recimo, da bi me povabila, me odpeljala kakšna simpatična medicinska sestra ali zdravnica (ljubica, če to bereš, vedi, da to ni res, da nisem takšen, da samo nakladam, da je to fikcija), a se kaj takega v moji krvodajalski zgodovini ni pripetilo (ljubica, če to bereš, vedi, da se tudi ne bo).

Prav tako nisem nikoli padel pod vpliv krvodajalskih akcij. Ne, takšnega skupinskega nagona nimam. V vojski nisem niti enkrat dal krvi, nisem hodil na krvodajalske akcije. Vedno sem bil najbolj srečen, če mi je uspelo izogniti se gneči v času davanja krvi. In do danes mi je to vedno uspevalo. Danes pa ne. Danes sem, v želji, da bi bil čim bolj zgoden, da bi se izognil morebitni gneči, padel v do sedaj največjo gnečo. Moja prva misel je bila, da se bom obrnil in se vrnil kasneje, ko ne bo take gneče, a sem se spomnil, da sem že parkiral v parkirni hiši, da bi bilo brez veze, če bi po nepotrebnem plačeval parking (sem vedel, da se bom s časom asimiliral v Slovenca, a to, da se asimiliram v Gorenjca, to je pa višek), če bi dodatno izgubljal čas s ponovnim prihodom. In sem ostal. V vrsti, ki je čakala na prijavo. Pred mano se je valila kolona carinskih uslužbenk in uslužbencev. Ja, tem se je treba napiti krvi. Za vsa tista “a odprete, prosim, prtljažnik” in “imate kaj za prijaviti”, in to v najbolj nemogočih trenutkih. Recimo, celo leto hodim s praznim avtom čez mejo in me nihče niti pogleda ne. Enkrat pa iz Dalmacije peljem vrečo krompirja in nekaj iz skal natrganega žajblja, origana, kakšno vejo rožmarina, pa kakšno maldo sadiko teh začimb za domače vaze, in takrat se zganejo. Takrat jih nekaj zmoti, zavohajo ali kaj, in rečejo “odprite prtljažnik, prosim”.

Je pa dobra stran takšne krvodajalske gneče v tem, da lahko opazuješ dinamiko, ki se razvije od prijave do izhoda iz stavbe. Nekaj ljudi je čisto tihih, razmišljajočih. Nekaj je tudi takšnih rahlo povzdignjenega obnašanja. Malo so bolj glasni, na vprašanja osebja odgovarjajo v stilu “to je zame mala malica”, “jaz to z levo roko”, s prijatelji se hecajo, poskušajo biti duhoviti, poskušajo navezati stik tudi z neznanimi krvodajalci, hodijo kot pavi. Veste, kaj je najhujše, kar se lahko pripeti takšnem nastopaču? To, da mu pri odvzemu krvi postane slabo. Obe skupini izražata rahel strah, dajanje krvi vedno spremlja rahlo nelagodje, in njihovo obnašanje je njihov način spoprijemanja s tem strahom.

A karkoli si jaz mislil o tem, kakorkoli gledal na to in s kakršnimi koli nameni kri dajal, krvodajalstvo je koristno. Na ta, neboleč način pomagamo tistim, ki jim je v danem trenutku kri najbolj pomembna.

Sicer pa je fenomen dajanja krvi v tem, da se krvodajalci (o tem poroča veliko krvodajalcev) po odvzemu krvi počutijo boljše, da je njihov organizem bolj umirjen, da imajo več delovnega elana tisti dan, kar pa je v nasprotju z logiko po kateri so krvodajalci imeli 8ali imajo) tisti dan prost. Izjeme so dela, ki zahtevajo več fizičnega napora.

Safet Ali-beg

V članku z naslovom Po čemu treba zapamtiti prethodnu godinu (Po čem si je treba zapomniti prejšnje leto) je avtor Zoran Stajčić na hrvaškem T Portalu (nekaj kot slovenski Telekom in Mobitel v enem) navedel lestvice najboljših tujih in domačih albumov prejšnjega leta.

Zanimivo je, da avtor piše o tem, da je bilo poleg tujih tudi dovolj kakovostnih domačih albumov, da domača scena beleži pozitivne premike tudi v smeri kakovosti (v Sloveniji pogrešam več afirmativnih člankov o slovenski glasbi). In čeprav se zaveda, da so vse lestvice lahko predmet žolčnih debat, pa, kot pravi “brez trohice slabe vesti” naštete albume priporoča slehernemu ljubitelju glasbe.

Na domačem delu lestvice je kot deset najboljših prejšnjega leta izbral: 1. Gustafi (F.F.), 2. Hal (Trilogy), 3. Edo Maajka (Stig’o ćumur), 4. Ramirez (Copy/Paste), 5. Overflow (Live At Parties), 6. Aifon, 7. Detour, 8. Arsen Dedić in Gino Paoli (Lisinski), 9. Gibonni (Unca fibre) in 10. My Buddy Moose.

Zaman iščete hrvaške estradne zvezde, ki so razveseljevale rajo na slivestrovo v Ljubljani. In ravno to je prva zanimivost tega članka. Da avtor na tako, za naše razmere velikem in branem portalu poda lestvico najboljših, na kateri se ne bohotijo severine, danijele in grašoti. Za pohvalo. Da ni bilo po principu “to raja posluša”.

Druga zanimivost leži v njegovi jasnovidnosti glede žolčnih razprav. Seveda so bralci razpravljali in ugotavljali “ali si Edo zasluži le tretje mesto” in “ali je deveto pravšnje za Gibonnija”, a najbolj zanimiva so bila tista vprašanja “kje so Colonia, Lana, Nina Badrić, Tomphson, Ivana Banfić, Karma…”. Očitno ima raja z obeh bregov Kolpe podoben, podobno slab glasbeni okus.

Safet Ali-beg

3. februarja se Sarajevčanom (Sarajlijam po domače) obeta eminenten dogodek na visoki ravni. Visoki predstavniki države NSK bodo v sklopu evropske turneje obiskali tudi njihovo mesto.

Ali, kot poročajo v Bosni “takrat bo v Centru za mlade na Grbavici v Sarajevu nastopila ena najvplivnejših evropskih skupin sedanjega časa”. Seveda je beseda o Laibachu, slovenski skupini, ki je “z ex-YU prostora naredila najresnejšo kariero v tujini in katere albumi so prodani v več kot milijon izvodov”.

Koncert bo snemala bosanska Federalna televizija (FTV), kar je sploh prvič, da je kakšna bosanskohercegovska televizija dobila pravice snemanja in predvajanja koncerta Laibachov. Bosanci se veselijo tudi tega, da je FTV dobila pravice za predvajanje filma “Divided States Of America”, ki je nastal na njihovi ameriški turneji leta 2004.

Omembe vredno je tudi to, da bodo Laibachovci dan prej nastopili v Zagrebu, dan kasneje pa v Beogradu. Za sarajevski koncert pa samo to, da upam, glede na nemško zveneče ime skupine, da se ne bo našel kakšen bosanski gavrilo, ki bo mislil, da v Sarajevo prihajajo novi ferdinandi. Šala mala.

Safet Ali-beg