Življenje ni paradižnik

Medtem, ko je zunaj pokalo in grmelo in je delovalo, kot da so zavezniki zgrešili čas in prostor ter se namesto na oblalah Normadije izkrcavajo na obalah Save, in je novo leto zamenjalo staro, so mi misli odplavale po reki, hlodarile tako kot Martin Strel, in me prinesle v drugi čas in prostor. Na Hrvaško leta 1991. V božično-novoletni čas.

Na Hrvaškem s(m)o takrat, polni na novo prebujenega nacionalizma, osvobojeni pritiska komunizma, pod vplivom sicer demokratično izbrane, a daleč od demokratične, oblasti in na krilih “vračanja k veri” praznovali božič in novo leto. V tistem času je božič bil nekaj vrednega, novo leto pa nič posebnega. In se je proslavljalo tako, kot se spodobi za kvazi zatirane ljudi, ki zagledajo luč svobode. Pokalo je. A ne s petrardami in raketami, kupljenimi v pirotehnični trgovini. Kje pa. V uporabi so bile pištole, puške, strojnice, bombe in granate, minometi, topovi, eksplozivni pripravki. Vse pravo orožje.

Naslednji dan so, poleg vojne, ki je takrat bila v polnem zamahu, glavne novice bile o tem koliko poškodovanih, koliko ranjenih, koliko mrtvih, koliko gmotne škode je povzročila “počastitev Jezusovega rojstva”. Veselo in pametno, ni kaj. Seveda se je vse skupaj, res da v nekoliko manjšem obsegu, ponovilo tudi za novo leto. Sam sem v tistem času imel srečo, da sem bil v tistem času na najbolj varnem kraju na Hrvaškem. V Slavoniji, na frontni črti. V vojni. Strelski božiči in nova leta so se še nekaj let ponavljali. Potem je medijem, policiji in drugim odgovornim kapnilo, da bi bilo dobro narediti akcijo proti pokanju, proti tej neumnosti. In je nekaj časa pred prazniki bila anti-strelska kampanja, ki je obrodila s sadovi. Streljanje se je z leti zmanjšalo.

In ponovna miselna časovna in prostorska vrnitev po Savi navzgor, v zadnji novoletni večer, v vse tisto pokanje in grmenje petard in raket. In vprašanje, v čem so Slovenci drugačni od Hrvatov, ko gre za novoletno pokanje? V ničemer. Razlika je le v tem, da je orožje takrat na Hrvaškem bilo dostopno, sedaj v Sloveniji ni. Če pa bi bilo dostopno, kot je bilo nekoč na Hrvaškem, bi bile tudi tukaj v igri pištole, puške, granate, minometi… Človeška neumnost, na žalost, ne pozna meja.

Safet Ali-beg