Življenje ni paradižnik

Čeprav nisem ravno reden, in čeprav ne najdem časa, da bi se kdaj (oziroma to naredim preredko) samoiniciativno odpravil na ZTM, sem krvodajalec, ki dvakrat na leto daruje kri po principu telefonskega klica “potrebovali bi vas danes ali jutri, imamo pomanjkanje vaše krvne skupine”. Ta jutri je bil danes.

Priznam pa, da nisem ravno tipičen krvodajalec, altruist po duši. Čeprav kri darujem tudi zaradi tega, ker jo drugi potrebujejo, a jo darujem tudi zaradi tega, ker jo bom mogoče v prihodnosti tudi sam potreboval. Sebično? Jebi ga. Nekoč smo se “ničle” (krvna skupina 0) hvalile s tem, da našo kri lahko dobijo vse krvne skupine, mi pa le svojo, no, zadnji del hvale “mi pa le svojo”, se mi je vtisnil malo bolj globoko. Spomnim se, tudi v JLA so vojaki kri dajali iz čisto osebnih razlogov. Z vsakim odvzemom so si vojaški rok skrajšali za dva dni. Pa v podjetjih, ko so bile organizirane akcije, so krvodajalci dobili dva prosta dneva. Krvodajalstvo je bilo udarniško.

Čeprav sem krvodajalec, nekaterih stvari, ki so sestavni del krvodajalstva, nisem nikoli počel. Recimo, jedel na bon, ki so mi ga dali po vsakem odvzemu krvi. Mogoče je to dobro za organizem, mogoče je pametno, a jaz tega ne morem. Seveda obstajajo situacije, ko bi lahko, recimo, da bi me povabila, me odpeljala kakšna simpatična medicinska sestra ali zdravnica (ljubica, če to bereš, vedi, da to ni res, da nisem takšen, da samo nakladam, da je to fikcija), a se kaj takega v moji krvodajalski zgodovini ni pripetilo (ljubica, če to bereš, vedi, da se tudi ne bo).

Prav tako nisem nikoli padel pod vpliv krvodajalskih akcij. Ne, takšnega skupinskega nagona nimam. V vojski nisem niti enkrat dal krvi, nisem hodil na krvodajalske akcije. Vedno sem bil najbolj srečen, če mi je uspelo izogniti se gneči v času davanja krvi. In do danes mi je to vedno uspevalo. Danes pa ne. Danes sem, v želji, da bi bil čim bolj zgoden, da bi se izognil morebitni gneči, padel v do sedaj največjo gnečo. Moja prva misel je bila, da se bom obrnil in se vrnil kasneje, ko ne bo take gneče, a sem se spomnil, da sem že parkiral v parkirni hiši, da bi bilo brez veze, če bi po nepotrebnem plačeval parking (sem vedel, da se bom s časom asimiliral v Slovenca, a to, da se asimiliram v Gorenjca, to je pa višek), če bi dodatno izgubljal čas s ponovnim prihodom. In sem ostal. V vrsti, ki je čakala na prijavo. Pred mano se je valila kolona carinskih uslužbenk in uslužbencev. Ja, tem se je treba napiti krvi. Za vsa tista “a odprete, prosim, prtljažnik” in “imate kaj za prijaviti”, in to v najbolj nemogočih trenutkih. Recimo, celo leto hodim s praznim avtom čez mejo in me nihče niti pogleda ne. Enkrat pa iz Dalmacije peljem vrečo krompirja in nekaj iz skal natrganega žajblja, origana, kakšno vejo rožmarina, pa kakšno maldo sadiko teh začimb za domače vaze, in takrat se zganejo. Takrat jih nekaj zmoti, zavohajo ali kaj, in rečejo “odprite prtljažnik, prosim”.

Je pa dobra stran takšne krvodajalske gneče v tem, da lahko opazuješ dinamiko, ki se razvije od prijave do izhoda iz stavbe. Nekaj ljudi je čisto tihih, razmišljajočih. Nekaj je tudi takšnih rahlo povzdignjenega obnašanja. Malo so bolj glasni, na vprašanja osebja odgovarjajo v stilu “to je zame mala malica”, “jaz to z levo roko”, s prijatelji se hecajo, poskušajo biti duhoviti, poskušajo navezati stik tudi z neznanimi krvodajalci, hodijo kot pavi. Veste, kaj je najhujše, kar se lahko pripeti takšnem nastopaču? To, da mu pri odvzemu krvi postane slabo. Obe skupini izražata rahel strah, dajanje krvi vedno spremlja rahlo nelagodje, in njihovo obnašanje je njihov način spoprijemanja s tem strahom.

A karkoli si jaz mislil o tem, kakorkoli gledal na to in s kakršnimi koli nameni kri dajal, krvodajalstvo je koristno. Na ta, neboleč način pomagamo tistim, ki jim je v danem trenutku kri najbolj pomembna.

Sicer pa je fenomen dajanja krvi v tem, da se krvodajalci (o tem poroča veliko krvodajalcev) po odvzemu krvi počutijo boljše, da je njihov organizem bolj umirjen, da imajo več delovnega elana tisti dan, kar pa je v nasprotju z logiko po kateri so krvodajalci imeli 8ali imajo) tisti dan prost. Izjeme so dela, ki zahtevajo več fizičnega napora.

Safet Ali-beg