Daruj kri!
19.01.2007 | 
Kategorija: Čeprav nisem ravno reden, in čeprav ne najdem časa, da bi se kdaj (oziroma to naredim preredko) samoiniciativno odpravil na ZTM, sem krvodajalec, ki dvakrat na leto daruje kri po principu telefonskega klica “potrebovali bi vas danes ali jutri, imamo pomanjkanje vaše krvne skupine”. Ta jutri je bil danes.
Priznam pa, da nisem ravno tipičen krvodajalec, altruist po duši. Čeprav kri darujem tudi zaradi tega, ker jo drugi potrebujejo, a jo darujem tudi zaradi tega, ker jo bom mogoče v prihodnosti tudi sam potreboval. Sebično? Jebi ga. Nekoč smo se “ničle” (krvna skupina 0) hvalile s tem, da našo kri lahko dobijo vse krvne skupine, mi pa le svojo, no, zadnji del hvale “mi pa le svojo”, se mi je vtisnil malo bolj globoko. Spomnim se, tudi v JLA so vojaki kri dajali iz čisto osebnih razlogov. Z vsakim odvzemom so si vojaški rok skrajšali za dva dni. Pa v podjetjih, ko so bile organizirane akcije, so krvodajalci dobili dva prosta dneva. Krvodajalstvo je bilo udarniško.
Čeprav sem krvodajalec, nekaterih stvari, ki so sestavni del krvodajalstva, nisem nikoli počel. Recimo, jedel na bon, ki so mi ga dali po vsakem odvzemu krvi. Mogoče je to dobro za organizem, mogoče je pametno, a jaz tega ne morem. Seveda obstajajo situacije, ko bi lahko, recimo, da bi me povabila, me odpeljala kakšna simpatična medicinska sestra ali zdravnica (ljubica, če to bereš, vedi, da to ni res, da nisem takšen, da samo nakladam, da je to fikcija), a se kaj takega v moji krvodajalski zgodovini ni pripetilo (ljubica, če to bereš, vedi, da se tudi ne bo).
Prav tako nisem nikoli padel pod vpliv krvodajalskih akcij. Ne, takšnega skupinskega nagona nimam. V vojski nisem niti enkrat dal krvi, nisem hodil na krvodajalske akcije. Vedno sem bil najbolj srečen, če mi je uspelo izogniti se gneči v času davanja krvi. In do danes mi je to vedno uspevalo. Danes pa ne. Danes sem, v želji, da bi bil čim bolj zgoden, da bi se izognil morebitni gneči, padel v do sedaj največjo gnečo. Moja prva misel je bila, da se bom obrnil in se vrnil kasneje, ko ne bo take gneče, a sem se spomnil, da sem že parkiral v parkirni hiši, da bi bilo brez veze, če bi po nepotrebnem plačeval parking (sem vedel, da se bom s časom asimiliral v Slovenca, a to, da se asimiliram v Gorenjca, to je pa višek), če bi dodatno izgubljal čas s ponovnim prihodom. In sem ostal. V vrsti, ki je čakala na prijavo. Pred mano se je valila kolona carinskih uslužbenk in uslužbencev. Ja, tem se je treba napiti krvi. Za vsa tista “a odprete, prosim, prtljažnik” in “imate kaj za prijaviti”, in to v najbolj nemogočih trenutkih. Recimo, celo leto hodim s praznim avtom čez mejo in me nihče niti pogleda ne. Enkrat pa iz Dalmacije peljem vrečo krompirja in nekaj iz skal natrganega žajblja, origana, kakšno vejo rožmarina, pa kakšno maldo sadiko teh začimb za domače vaze, in takrat se zganejo. Takrat jih nekaj zmoti, zavohajo ali kaj, in rečejo “odprite prtljažnik, prosim”.
Je pa dobra stran takšne krvodajalske gneče v tem, da lahko opazuješ dinamiko, ki se razvije od prijave do izhoda iz stavbe. Nekaj ljudi je čisto tihih, razmišljajočih. Nekaj je tudi takšnih rahlo povzdignjenega obnašanja. Malo so bolj glasni, na vprašanja osebja odgovarjajo v stilu “to je zame mala malica”, “jaz to z levo roko”, s prijatelji se hecajo, poskušajo biti duhoviti, poskušajo navezati stik tudi z neznanimi krvodajalci, hodijo kot pavi. Veste, kaj je najhujše, kar se lahko pripeti takšnem nastopaču? To, da mu pri odvzemu krvi postane slabo. Obe skupini izražata rahel strah, dajanje krvi vedno spremlja rahlo nelagodje, in njihovo obnašanje je njihov način spoprijemanja s tem strahom.
A karkoli si jaz mislil o tem, kakorkoli gledal na to in s kakršnimi koli nameni kri dajal, krvodajalstvo je koristno. Na ta, neboleč način pomagamo tistim, ki jim je v danem trenutku kri najbolj pomembna.
Sicer pa je fenomen dajanja krvi v tem, da se krvodajalci (o tem poroča veliko krvodajalcev) po odvzemu krvi počutijo boljše, da je njihov organizem bolj umirjen, da imajo več delovnega elana tisti dan, kar pa je v nasprotju z logiko po kateri so krvodajalci imeli 8ali imajo) tisti dan prost. Izjeme so dela, ki zahtevajo več fizičnega napora.
Safet Ali-beg
lepo. ampak, če smo v kapitalizmu (in baje smo v njem?!?) naj tudi za kri plačujejo … ali pa mi mogoče na rabimo plačat zdravniške usluge, kruha v trgovini? sem pa bil drugače enkrat na krvodajalski akciji, najbolj mi je ostala v spominu kranjska klobasa … in pa slabost, ki me je obšla ob jemanju krvi (sem šele takrat dobro ugotovil, da mi je kar malo “hudo”, ko vidim kri).
Sam sem krvodajalec, ki trikrat letno darujem kri. Osebno se bolje počutim, oziroma mi telo že nekako samo pravi da bo počasi potrebni iti na krvodajalsko akcijo.
Je pa zelo moteče dejstvo, ko ti kot krvodajalcu objubljajo krajše čakalne vrste pri specialistih. Ko pa si napoten na pregled pa prideš k specialistu, kjer zaradi dolgega seznama čakajočih sploh ne naročajo na preiskave. Ob vprašanju sestri če se kot krvodajelec lahko sploh naročim je njen ciničen odgovor da na steni pred vrati lepo piše in da do nadaljnega ne naročajo na preiskave in krvodajalci niso nobena izjema.
Mogoče bi se celo strinjal, da smo v kapitalizmu ampak kri se daruje, zdravstvene storitve pa vršijo največkrat le ob plačilu v samoplačniških ambulantah.
In kako mi bodo plačali kri, ki je zaenkrat nenadomestljiva in neprecenljiva?
Naj se vodilni od ministrstva za zdravstvo do lokalnih veljakov v bolnišnicah in vodilnih v zavarovalnicah zamislijo, kako bodo pa izvajali operacije s tem služili tisoče eurov če ne bodo imeli krvi?
Če se bolnice delno financirajo “same”, pomeni, da služijo z mojo krvjo, za katero se ne zahvalijo niti s katero od svojih uslug.
Jaz bi se ti pa rada zahvalila, tebi in mnogim, ki so meni in drugim domačim s svojo krvjo rešili življenje na operacijski mizi.
Saj ni problem v denarju jaz bi plačala za darovano kri, nisem pa prepričana da bi jo kateri krvodajalec ob pogledu na prometno nesrečo in stisko človeka tudi vzel.
V mladosti sem imela izkušnjo ( 1961), da sem v šok sobi na vrečki prebrala ime darovalca ki je prišla iz Titograda.Kasneje sem se lastniku pisno zahvalila in tiho upala, da ne bom postala (z zamudo ha,ha).
Kri sem nekaj časa daroval kar redno, skupno 56 X , prednekaj leti sem ugotovil , da je tisti nekdanji prijateljski odnos med nami in osebjem postal preteklost. Sestre so se začele obnašati kot, da sem nadloga, ki jih moti pri klepetu, prijazna domačnost je nekam izpuhtela. Kljub temu, da bi še lahko daroval kri, lahko bi bil še vedno kot sem bil med prvimi vpisan kot darovalec človeških organov, edino iz registra darovalcev kostnega mozga sem izbrisan zaradi starosti z njihove strani, ostalo sem prekinil zaradi odnosa osebja - sester, ki ni niti približno podoben toplemu sprejemu v času ” gnilega ” socializma. Žal nisem pripravljen prenašati arogantnih zdolgočasenih ” dam”. Hinko MUROVEC
Za vas, ki ste še za lunco: z našo, “zastonjsko” krvjo se potem fajn kšefta po bližnjih in daljnih krajih…
Sam pa imam na ZTM čisto pozitivne izkušnje. To, da pa osebje v našem javnem zdravstu bolj ne kot dela, pa me čisto nič ne čudi, ker to vidim vsakodnevno.
To, da bi se kri morala plačevati? Saj dobite prost dan, ki ga lahko pametno vnovčite, če je le vodstvo fleksibilno.
Zase vem, da bom še daroval kri.
Dragi moji ; le brezplačno, anonimno in prostovoljno darovana kri, prevsem pa iz humanih nagibov dana kri je VARNA KRI! Tudi po drugih razvitih državah je tako. V kolikor je kri plačljiva lahko kaj hitro “pokasiraš” kako od znanih ali neznanih bolezni od rizičnih “darovalcev” iz družbenega roba (prostitutke, narkomani,…). Njihov motiv je popolnoma drugačen od darovalcev, ki to storijo nesebično in človekoljubno. Sama sem darovala kri 7 krat in vsakokrat so me spremljali občutki notranje izpolnjenosti in zadovoljstva. Kapitalizem, socializem ali kamena doba nimajo nikakršne zveze s človeško solidarnostjo in če hočete brezpogojno ljubeznijo. Če je vse preračunano in regulirano na profit, v čemu je potem vrednota človeškega življenja????? Na bruhanje mi gre določen folk, ki bi še lastno mater prodal, če bi ob tem zasližil kak tolar, oprostite EURO!!!!! Ja, pa še to preračunljivci: nikoli ne veste kdaj jo boste potrebovali sami ali vaši najbližji. Če jo ne bo tisti hip na razpolago od anonimnih darovalcev, bi prav gotovo zagnali kak medijski linč, revolcijo ipd.
Podobno mnenje imam kot Hinko Murovec - stvari so se v zadnjih recimo 10 letih krepko spremenile. Vse je postalo nekako uradno, brezosebno, res dobiš občutek, da si zgolj nebodigatreba, zaradi katerega imajo en kup težav, pa na teren so morale gospe in gospodične, pa ne morejo se dogovoriti kdaj in koliko jih bo vmes skočilo v bližnjo trgovino s čevlji znane znamke itd. Poleg tega še izpolnjevanje vprašalnika, “strojno” merjenje krvnega pritiska, zdravnik te praviloma več ne pregleda, tisti prosti dan gre delodajalcu strašno “v nos” (Ja ali čisto res boš šel na krvodajalsko ….?).
In zanimivo, čisto vse se danes odvija za denar oz. drugačno plačilo - ampak kri - ta pa mora biti zastonj ker je nenadomestljiva itd itd … in bog ne daj da bi krvodajalec imel kakršnokoli korist od tega. Tudi prosti dan je treba ukiniti, na lastne stroške pridite na enoto Zavoda, zabijte cel dan za en zdolgočasen in prisiljen “Hvala” ……Hvala lepa
Če potrebujemo kri (oz. krvodajalce) potem uvedimo “krvodajalsko obveznost” za vsakega zdravega državljana recimo 5- krat, podobno kot je bila vojaška obveznost in zdravo! Kdor ne želi dati krvi, lahko to nadomesti z ustreznim plačilom v nek fond, namenjen krvodajalcem.
Ali pa priznajmo, da ima krvodajalec s svojim dejanjem neke bonitete v zdravstvu, takrat ko sam potrebuje pomoč.
Vsakič bolj slabe volje grem na akcijo.
P.S. Čakanja je pa vselej manj - pa ne zaradi boljše organizacije.
Meni je to res lepo, kapo dol, da dajete kri. Jaz sem namrec ena velika reva, ob pogledu na kri in zile mi postane slabo…brrrbrrr, grozno mi je. Zato vsaka cast vsem pogumnim in nesebicnim krvodajalcem-lepo je videti, da so ljujde solidarnostni eni z drugim. Glede krvodajalske obveznosti pa….ne prosim, bom kako drugace pomagala, drugace izkazala solodarnost do ljudi…samo ne krvi prosim, ker ze pri jemanju krvi naredim tak cirkus, da se mi vsi smejijo. Celo majhni otroci.
plemenito dejanje
Tudi sam sem mnenja, da krvodajalstvo ne bi smelo biti posel. Čeprav se v nekaterih državah kri plačuje, mi je ta ideja tuja. S plačevanjem krvi to ne bi bilo, tako kot pravi Gušti, plemenito dejanje, pač pa biznis. S katerim, roko na srce, krvodajalec ne bo zaslužil, kaj šele obogatel.
Na vse skupaj lahko gledam z zornega kota “z mojo krvjo služijo, jo prodajajo naprej, jim je v pomoč pri dragih opredacijah”, a je meni ljubše, če gledam na to skozi besede, ki jih je napisala majakrizaj “Jaz bi se ti pa rada zahvalila, tebi in mnogim, ki so meni in drugim domačim s svojo krvjo rešili življenje na operacijski mizi.”.
In, če je že sistem do nas neprijazen, ne vidim razloga zakaj bi bili sami neprijazni do sočloveka, po principu “potrebujete mojo kri, plačajte”. Ker, danes jo daješ (daruješ), jutri jo mogoče boš potreboval.
Res je, vse je postalo plastično brez osebne note,celo kri predelajo v več različne plasti jo združujejo in mešajo, delijo in cepijo……moja je postala celo rumeno-oker barve, brez imena,brez nasmeha…..brez hvala tako plastično.
No, no g. Hinko. Vi itak nergate čez vse v tej državi in mečete vse v isti koš. Malce se vprašajte, če ni z vami kaj narobe. Preberite si kakšno knjigo, kako se dela s človekom (no, tudi tiste setre, ki so tako hladne bi si jo lahko). Imate se za modreca. Najprej počistite pred svojim pragom, čez osebje v bolnici pa ne nergajte, ker vam bodo morda kdaj življenje rešili. Vsak ima kdaj slab dan. Sam sem darovalec in nikoli ni nobena sestra arogantna do mene. Zakaj Zato, ker se znam z ljudmi pogovarjati in njim prilagajati način oin vsebino pogovora.
Pa še nekaj. Niso vsi tako arogantni na tem svetu. Drugič raje premislite preden podate izjavo, kateri se lahko smeje vesoljna slovenija.
Sicer pa, ali ste hodili darovati kri zaradi pogovora z medicinkami ali zato, da bi darovali kri?