Življenje ni paradižnik

Rad se družim z njimi, rad jih povsod vlačim s seboj. Na počitnice, potovanja, na vlake, letala. Rad jih berem, kupujem, podarjam, sprejemam kot darila. Knjige.

Rad imam nove, še nedotaknjene, a tudi tiste porjavele, sto let stare. Hecno, a nekatere zgodbe zaživijo le v starih, druge so doma le v novih. Recimo, knez Miškin se počuti nelagodno v čisto novi, sveže tiskani knjigi, on diha s polnimi pljuči le v stari. Po drugi strani pa Hadžime in Šimamoto lahko živita le v novi, v stari bi bila smešna.

Kot mladenič sem bil reden obiskovalec knjižnic. V domači knjižnici sem skoraj na pamet vedel kje se nahajajo določene knjige, kje najti kakšnega avtorja. Seveda, pomaga, če so knjižne police sistematizirane in dobro označene, a tudi brez tega sem brez težav vedel kaj je dodano na novo in na čem se še naprej nabira prah. Ta želja po branju in zgodnje obiskovanje knjižnic pa mi je v spominu pustilo tudi kakšno ne preveč prijetno izkušnjo s knjigo oz. z njenim uporabnikom. Recimo, ni mi hujšega kot podčrtana knjiga. Ali počečkana. Včasih tudi z iztrganimi listi. Ali pa jedilnim listom zadnjega bralca. Te izkušnje so vplivale na to, da sem se v knjižnici, če nisem potreboval točno določenega naslova, ustavil pred polico oz. panojem z novostmi in tam nabral nekaj še “nedolžnih” knjig. Počasi pa so se obiski knjižnic spremenili v obiske knjigarn.

Zdaj knjige imam najrajše na domači knjižni polici. Berem naše, družinske, ki v hišo pridejo v sklopu rednih nakupov, običajno se takšni nakupi zgodijo pred potovanji ali pred počitnicami, ali pa v sklopu novoletnih in rojstnodnevnih nakupov. Rad podarim knjigo. Zato, ker naša bralna kultura ni ne vem kako visoko in mogoče bo kdo knjigo lažje prebral, če jo dobi v roke in če ga ob priliki spomniš. Recimo, “‘Bralec’ je zelo dober roman, ki izjemno dobro govori o tem kaj smo ljudje pripravljeni narediti, do kam iti, da bi prikrili… saj si bral?… nisi še?… potem pa ti ne smem preveč razlagati, da ne rečem preveč, nujno preberi, boš videl”. A tudi zato, ker nisem preveč navdušen nad tem, da bi jih posojal. Ni ravno pravilo in se ne dogaja pogosto, a se je zgodilo, da so mi posojeno knjigo vrnili v rahlo nenavadnem stanju, s tistim “oprosti, padla mi je na tla”. Rad tudi dobim knjigo v dar. Čeprav moji domači pravijo, da mi ni lahko kupiti knjige, ker da sem preveč zahteven, pa to ne drži. Vesel sem vsake.

In v čem je problem? V zgornji sliki. In v spodnji. Kot kupca me navedba cene na knjigi ne moti. Je celo koristna, ker je takoj vidna. Tudi kot uporabnika me ne moti. Vem, vse ima svojo ceno in knjige niso izjema. Lahko le bentim, da so v Sloveniji (pre)drage, a po svoje tudi razumem majhnost tržišča in posebnost izdajanja v tako majhnem jeziku kot je slovenščina. In se ne pritožujem. Ne motijo me navedene cene in cenovni razredi na žepnicah in žepnih knjigah. Te dejansko kupuješ za omejeno, recimo počitniško, branje in za lastno uporabo.

Me moti kot darovatelja ali obdarovanca. Navajanje cen je v tem kontekstu čisto nepotrebno in odveč. Cene niso samo navedene, dopisane ali na dodatni nalepki napisane, so vse bolj pogosto del platnic, natisnjene. In mi pri milem Bogu ni jasno zakaj je to potrebnbo. Če vzameš knjigo in jo nameniš nekomu drugemu, ti preostaneta samo dve stvari. Da spregledaš natisnjeno ceno in knjigo podariš s ceno vred. Se mi je zgodilo, da sem takšne knjige že dobil, kdo ve, mogoče kakšno celo dal. Ali pa, da vzameš flomastre in nalepke v roke in ceno skriješ. Kar pa vpliva na estetiko knjige same. Založniki, prilagam le slike tistih dveh, ki sta mi prišla v roke, Mladinska knjiga in Vale Novak, so s tem brcnili v temo.

Safet Ali-beg