Življenje ni paradižnik

Ameriška produkcijska hiša Blind Decker Productions (Los Angeles) je pred kratkim za potrebe TV serije Sleeper Cell licencirala pesem Bomba z zadnjega albuma Eda Maajke Stig’o ćumur.

Za tiste, ki tega ne veste, Sleeper Cell je triler serija o agentu FBI, ki se je infiltriral v teroristično organizacijo v Los Angelesu. Serija v dobri meri - nisem gledal, vem samo tisto, kar sem prebral - govori o paranoji in strahu Američanov, ki so posledica 11. septembra.

Lepo. A tudi vprašanje zakaj. Lepo, da so Ameri slišali za Eda, da so ga vzeli. Nenazadnje, Edo je najboljše kar je dala Bosna na glasbenem področju. Na tisto “zakaj” pa ne bi rad videl, da bi bil odgovor ”Američani so videli naslov pesmi, Bomba, ki je več kot primeren za podlago tovrstne serije, pa še repa jo Bosanec, musliman”, ker Edo repa o neki čisto drugi bombi. Bombi, ki s politiko nima nič skupnega. Ki je znana tako muslimanom, kristjanom, judom, budistom kakor tudi ateistom in vsem drugim “istom”. Seks bombi.

pravo je dobra / mada nekad kad smo skupa zna mi biti koma / recimo kad izlazimo hoće samo narodnjake / i ima prijatelje samo gay i seljake / i voli pričat samo o sebi i dijeti / o šminki, frizuri i 501 kremi /… ona je bomba

Safet Ali-beg

Ja, vas, ki berete te besede in po možnosti držite čik v rokah in srkate kavico. Ali vsaj načrtujete enega prižgati. Vas, ki kadite, jaz nekadilec, jaz pasivni kadilec pa zaradi vas popušim.

Sicer občasno, a dovolj, da vem, da ste vsega krivi vi. Da, vi čikarji. Zakaj? Pridem domov, odprem vrata in prvo kar slišim je “bil si v lokalu”. ?????!!!!!!!!! Ne vidim nikogar, a glas je znan. Moja najdražja. Ne vidi niti ona mene. Je na koncu hodnika ali v drugi sobi. Včasih je, prisežem, celo v drugem nadstropju.

Kako za vraga…

Ja, res je, sem skočil s prijatelji na pijačko, jebi ga, sem socialno bitje in boljše socialne dinamike kot je v lokalih ne morem najti. Spomnim se, s kolegicami in kakšnim kolegom (razmerje med študenti psihologije je ženske:moški 9:1), smo viseli ves dan na faksu, se pogovarjali, debatirali o problemih, o življenju, a dejasko smo zaživeli, začeli resnično komunicirati šele ko smo stopili v enega izmed lokalov v okolici filo faksa. In to se ni, to se ne bo spremenilo. Tudi sedaj, ko se vidim s prijatelji, ko srečam tiste od včeraj ali pa tiste, ki jih nisem videl že godinama, je lokal mesto srečanja. Nekateri izmed njih kadijo, drugi ne. Zdaj sicer premišljujem kako se bomo družili, ko kadilci ne bodo smeli več v lokale… imam idejo: oni bodo stali zunaj na pločniku s pivom v roki in kadili, jaz pa sedel sam v lokalu ob svojem pivu. In se bomo pogovarjali. Z mobiteli. Ja to bo to!!! Samo, če v eni imajo pivo, v drugi cigareto, kako se bodo lahko pogovarjali po mobitelu? Ko ih jebe, če pa so kadilci. Vem, osiromašil bom socialne stike, s prijatelji se ne bom več družil, ker so kadilci, ker bodo izobčeni iz družbe, a briga me, bom zdrav. In tudi za to ste krivi vi čikarji.

…ona ve, da sem bil v lokalu?

Nisem pijan, pijem kulturno, kakšen stock ali pivo, nisem se pretepal, avta nisem razbil. Nič. “Voham dim”, sližim obrazložitev. ??????!!!!!!!!!!!! Vi, vaši čiki, vaše jebeno zadovoljsto ob kavici ali pijački me razkrije, me razoroži. Zaradi vas sem ujet, zaradi vas ona ve, kje sem bil. Zaradi vas moram poslušati “to je nova srajca”, “ta jopa ni za v dim”, “to se ne bo razdišalo”, “daj to na balkon”. Zadadi vas moram spustiti pogled in reči “oprosti”, “samo na eno pijačko sem šel, en sokec, deset minut, a kaj, ko pa je vse tako zakajeno”… jebite se. Vsega ste krivi vi.

Ko vas ne bo v lokalih…

…bom sedel sam ob steklenički z rdečo zvezdo. Premišljeval bom… še vedno bom prekomerno težek, s povišanim krvnim pritiskom, s holesterolom, z razjedo na želodcu, nespečnostjo, z milijonom drugih znamenj sodobne družbe… a bom zdrav, ker ne kadim. Hvala Bogu, da nikoli nisem. Le občasno kakšna travica ali cigara, a to ne šteje. In bom srečen. A vi, čikarji, vas ne morem videti.

In v ime novega zakona bom spil še eno in še eno… pa še eno… pa še… paše… in potem na cesto. Levo ali desno.

Ali… Safet-beg

Domen Kumer, Saša Lendero, Mirna Reynolds, Lepi Dasa, Turbo Angels, Jan Plestenjak, Fredi Miler, Werner, Brigita Šuler, Natalija Verboten, Peter Januš, Anžej Dežan, Sebastian in njimi podobni slovenski glasbeniki res niso tisto, kar bi se znašlo v moji glasbeni kolekciji.

Naj povem, ta sestavek bo moja izbira glasbe oz. glasbenikov s slovenskega glasbenega neba. Subjektivna. Osebna. Zanimiva le v toliko, ker jo piše nekdo, ki ni Slovenec. Nekdo, ki je odrasel ob zvokih Indeksov, Prljavega kazališta, Zabranjenega pušenja, Leb i sola, Bajage, Filma, Vatrenega poljubca, Pankrtov. Pa tudi Crvene jabuke, Merlina, Parnega valjka. Nekdo, ki trenutno uživa ob glasbi Eda Maajke, Gibonnija, Massima, Tedija Spalata, Gustafov, Hladnega piva. Nekdo, ki je prepričan, da nikjer na svetu ni možno boljše uglasbiti življenja, kot je to možno na jugu. V hrvaščini, srbščini, bosanščini. Patetično, precenjeno, samovšečno? Seveda! A to je temelj razumevanja in spoštovanja tujega. Šele, ko ceniš in spoštuješ lastno, domače, šele takrat si sposoben ceniti in spoštovati tuje.

Kaj pa je tisto oz. kdo so glasbeniki, ki se najdejo v moji glasbeni kolekciji, ki ji je keyword “slovensko”?

Vlado Kreslin, njegova melanholija, vonj prekmurske ravnice v negovih pesmah, je nepogrešljiv del kolekcije. A tudi tisto iz časa Krpanov. Doma se včasih spravimo pred TV zaslon, vstavimo DVD, izberemo enega izmed njegovih koncertov in uživamo. Moja boljša polovica sicer ne, ker so ji pesmi preveč počasne in predepresivne, a to je, jebi ga, poklicna deformacija psigologinj in psihologov, da iščejo in analizirajo namesto, da bi uživali.

Orleki so nedvomno fenomen. Kot zanimivost: Spomnim se, ko sem hotel kupiti njihove starejše CD-je in jih ni bilo mogoče kupiti v trgovini, sem se odločil poklicati njihovega menadžerja. Občutki niso bili ravno dobri, kaj pa vem, sem si mislil, da so to precej zajebani, zateženi ljudje, ki jih zanima samo eno. Zaslužek. In sicer, koliko zaračunati za nastop in kolikšen delež vzeti sebi. A sem se zmotil. Na drugi strani je bil precej prijazno bitje, s katerim sva se brez kakršnih koli problemov zmenila za CD-je. Sem jih čez dva dni dobil. In plačal, da ne bo pomote, a cena je bila nižja kot v trgovini.

Big Foot Mama so moja najbljubša in meni najboljša slovenska rock skupina. Brez konkurence.

Zmelkow, Mi2, Zaklonišče prepeva… inteligentna besedila, družbeno angažirana, resna, čeprav na prvo žogo delujejo zajebantsko. Edina pripomba Zaklonišču je, da bi lahko peli v slovenščini. Na ta način bi njihova sporočila dosegla tudi tiste, ki so a priori proti “srbohrvaščini”. Tako zvenijo kot “slovensko Pušenje”. Kot kopija.

Zablujena generacija. Vrača me v čase, ko podobni zvoki niso bili tako redki.

Avseniki niti niso glasba. So slovensko kulturno izročilo. Institucija. In nepogrešljiv del slovenske glasbene kolekcije.

Iztok Mlakar. Zaradi njega sem se potrudil razumeti primorščino. Neponovljiv.

Safet Ali-beg

Medtem, ko je zunaj pokalo in grmelo in je delovalo, kot da so zavezniki zgrešili čas in prostor ter se namesto na oblalah Normadije izkrcavajo na obalah Save, in je novo leto zamenjalo staro, so mi misli odplavale po reki, hlodarile tako kot Martin Strel, in me prinesle v drugi čas in prostor. Na Hrvaško leta 1991. V božično-novoletni čas.

Na Hrvaškem s(m)o takrat, polni na novo prebujenega nacionalizma, osvobojeni pritiska komunizma, pod vplivom sicer demokratično izbrane, a daleč od demokratične, oblasti in na krilih “vračanja k veri” praznovali božič in novo leto. V tistem času je božič bil nekaj vrednega, novo leto pa nič posebnega. In se je proslavljalo tako, kot se spodobi za kvazi zatirane ljudi, ki zagledajo luč svobode. Pokalo je. A ne s petrardami in raketami, kupljenimi v pirotehnični trgovini. Kje pa. V uporabi so bile pištole, puške, strojnice, bombe in granate, minometi, topovi, eksplozivni pripravki. Vse pravo orožje.

Naslednji dan so, poleg vojne, ki je takrat bila v polnem zamahu, glavne novice bile o tem koliko poškodovanih, koliko ranjenih, koliko mrtvih, koliko gmotne škode je povzročila “počastitev Jezusovega rojstva”. Veselo in pametno, ni kaj. Seveda se je vse skupaj, res da v nekoliko manjšem obsegu, ponovilo tudi za novo leto. Sam sem v tistem času imel srečo, da sem bil v tistem času na najbolj varnem kraju na Hrvaškem. V Slavoniji, na frontni črti. V vojni. Strelski božiči in nova leta so se še nekaj let ponavljali. Potem je medijem, policiji in drugim odgovornim kapnilo, da bi bilo dobro narediti akcijo proti pokanju, proti tej neumnosti. In je nekaj časa pred prazniki bila anti-strelska kampanja, ki je obrodila s sadovi. Streljanje se je z leti zmanjšalo.

In ponovna miselna časovna in prostorska vrnitev po Savi navzgor, v zadnji novoletni večer, v vse tisto pokanje in grmenje petard in raket. In vprašanje, v čem so Slovenci drugačni od Hrvatov, ko gre za novoletno pokanje? V ničemer. Razlika je le v tem, da je orožje takrat na Hrvaškem bilo dostopno, sedaj v Sloveniji ni. Če pa bi bilo dostopno, kot je bilo nekoč na Hrvaškem, bi bile tudi tukaj v igri pištole, puške, granate, minometi… Človeška neumnost, na žalost, ne pozna meja.

Safet Ali-beg