Življenje ni paradižnik

V zadnji številki Mladine, v njenih znamenitih izjavah tedna, se je v družbi Janeza Janše, izraelskega ministra za javno varnost Avija Dihterja, Tine iz Big Brotherja, Boruta Pahorja, Toneta Vogrinca, Petra Jambreka, Franceta Kokalja, Borisa Popoviča, poveljnika 10. bataljona SV Mihe Škerbinca Barba in Jerneja Kuntnerja, znašel tudi urednik Siolovega Blogosa Marko Crnkovič.

Zveni trdo. Čeprav sem - tudi sam prišlek z juga - skoraj prepričan, a ne dam roke v ogenj, da je pri MC izraz “čefur” socialna in ne nacionalna oz. etnična kategorija. A tudi, če je, je v luči njegovega intelekta in položaja oz. vpliva raba besede “čefur” v najmanjšo roko neodgovorna.

Safet Ali-beg

Smiješno i zanimljivo ali i najrazumljivije je da ovaj blog dobija svoju prvu objavu u onom segmentu kojemu je bio i namjenjen, u segmentu života Bošnjaka u Sloveniji, tek nakon vijesti, da će odgovorni u Islamskoj zajednici u Republici Sloveniji (IZ) onemogućiti, da ne kažem zabraniti, distribuciju časopisa Bošnjak u onome što se popularno naziva ljubljanska džamija ili mesdžid, mada ni jednog ni drugog ta zgrada vidjela nije.

Razumljivo zbog toga, što se čovjek, po svojoj prirodi lijen i cijepljen protiv promjena, najčešće pokrene tek nakon šake u rebra. Nije baš nešto, no, i to je bolje od slijepe poslušnosti i spremnosti na mirno primanje udaraca. Bolje od glumljenja ovaca. Beri naprej

Moški smo preprosta bitja. Predvidljiva. Sevada so izjeme, so tudi takšni bolj komplicirani, a ti so na mostu, ki povezuje ženski in moški breg reke, bolj na ženski strani. Kar ni nič narobe, a za to zgodbo ni pomembno. Iskanje in priznavanje večplastnosti pri moških, bi samo še zakompliciralo bistvo teh besed, da jo bom gladko spregledal in ostal pri tem, da so moški preprosta, predvidljiva bitja. Beri naprej

Čeprav bi to na podlagi naslova lahko sklepali, ne, ne bodo nastopili v Ljubljani. Nastopili bodo v, estradno gledano, deželi mini kril, silikona in Pink TV-ja. Ne, res ne govorim o Ljubljani. Koncertrirali bodo v Srbiji. V Inđiji, konec junija.

Ne veste kje je to? V enem stavku je to mestece med Beogradom in Novim Sadom. Z nekaj več kot 40 tisoč prebivalcev je pravi palček v primerjavi z dvomilijonskim Beogradom. Ali, če parafraziram prijatelja, Beograjčana, ko gre k teti v Inđijo, pavi, da “gre na vas”. Beri naprej

Pozvonilo je. Pred vrati je stal gospod s papirjih v rokah, z nekakšnim spiskom. “Dober dan, sem iz časopisne hiše Delo in imamo naročniško-prodajno akcijo. Prejšnji teden smo vam poslali reklamni izvod časopisa Delo in zdaj smo tukaj”. Aha, torej je to to. Izvod Dela pred našimi vrati ni bil napaka dostavljalca časopisa (se globoko opravičujem) pač pa Delova akcija. “Hvala lepa, Delo nas ne zanima. Vrsto let smo bili njegovi naročniki, a smo ga lani zamenjali za Dnevnik”. “A ja, ste šli s konja na osla”. Beri naprej