Življenje ni paradižnik

Pozvonilo je. Pred vrati je stal gospod s papirjih v rokah, z nekakšnim spiskom. “Dober dan, sem iz časopisne hiše Delo in imamo naročniško-prodajno akcijo. Prejšnji teden smo vam poslali reklamni izvod časopisa Delo in zdaj smo tukaj”. Aha, torej je to to. Izvod Dela pred našimi vrati ni bil napaka dostavljalca časopisa (se globoko opravičujem) pač pa Delova akcija. “Hvala lepa, Delo nas ne zanima. Vrsto let smo bili njegovi naročniki, a smo ga lani zamenjali za Dnevnik”. “A ja, ste šli s konja na osla”.

Halo! A je to nov naročniško-prodajni moto Dela? Pa me niti ni toliko zmotil zaničevalen odnos do konkurence, pač pa predvsem prodajanje megle. Najprej, Delo ni noben konj, kvečjemu kljuse, ki ga do onemoglosti izčrpavajo vratolomije predsednika uprave in neformalnega glavnega in odgovornega urednika Slivnika ter glavnega kolumnista in urejevalca objave ali neobjeve posameznih člankov slovenskega zunjanjega ministra Rupla. O odpoklicih in zamenjavah v tej časopisni hiši pa je prelito že toliko črnila, da bi vsaka nadaljnja beseda bila kičasta. Samo ne vem ali naj od odgovornih pri Delu zahtevamo povrnitev dela naročnine, ker sta nas vrsto let informirala nesposobna dopisnika iz tujine, Grah in Kajzer. Ali tudi za to, ker je Sobotno prilogo urejeval premalo formalno izobražen Hladnik Milharčič. Pa za besede Marka Zovka, Janka Lorencija in drugih.

A s tem seveda nisem obremenjaval terenskega pobiralca naročnin. Bi ne imelo smisla. Nekako tako kot če bi vratarju v Kliničnem centru tarnal nad svojimi zdravstvenimi problemi. Ne, njemu sem samo rekel, da “nam ni všeč barva konja”. Da mi še vedno Delo deluje veliko bolj resen, bolj poln in kakovosten časopis; da mi je njegov največkrat prevelik in neroden format resnično pri srcu; da so Delove priloge dobre in kakovostne. Ima veliko prednosti pred Dnevnikom. Zaostaja pa tam, kjer mi je najbolj pomembno. Pri svobodi napisane besede. Pri tonu in barvi besedil. Pri ločenosti uredniške od vladne politike.

Roko na srce časopisa sploh ne potrebujem, vse potrebne informnacije dobim na spletu. Biti naročen na časopis, vsak dan ga prelistati in prebrati tisto kar te zanima (recimo, ne spomnim se, da bi kdaj na Blogosu bral katero od Crnkovičevih kolumn objavljenih v Objektivu, a preberem jih vse, ne, meni je še vedno veliko lepše to prebrati na papirju), je le prijetna razvada. In če jo že plačujem, bom plačal tisto, ki bolj zrcali moj pogled na svet, ki je pobarvana z meni bližjimi in bolj domačimi barvami.

In ja, pobiralcu naročnin sem rekel, da “Slivniku že ne bomo plačevali naročnine”. Ni šans.

 Safet Ali-beg