Življenje ni paradižnik

Naravnost obožujem trenutke, ko pridem domov in me v veži, pred ogledalom počaka poštarjevo obvestilo o priporočeni pošti, ali pa, kot je bil slučaj danes, o paketu oz. paketni pošiljki. Ko še enkrat moram v avto in na pošto. Prva misel je bila, kaj za vraga me čaka na pošti pa še plačati moram, če pa nisem ničesar naročil?

Šele, ko sem zagledal naslov pošiljatelja, sem dojel, da nekaj vseeno sem naročil. UMco. Čeprav so mi rekli, da bo prispelo okrog desetega junija, kar meni navadno pomeni, da sem srečen, če to dobim do konca meseca, so se očitno potrudili in naročeno blago poslali že prej. Pohvale.

In sem jih dobil. V knjigo ujete kolumne urednika Blogosa, kot naslov sam pove od 2001 do 2007. Prvič sem dobil priložnost odpakirati jo okrog polnoči. Pač, čas med sedmo in deseto zvečer je pri nas rezerviran za Lana. Kopanje, hranjenje, uspavanje.

Na prvi prelet sem videl kar nekaj znanih naslovov. Že prebrane kolumne. A tudi takšne, ki sem jih danes prvič videl. Vsekakor pa se mi zdi dobro imeti to zbirko skoncentrirano na papirju. V knjigi.

Kar se tiče Markovih kolumn, z njimi sem se srečal že prej. V Delu. Vedno mi je bilo, in mi je še vedno zanimivo prebrati njegova razmišljanja, ki so, pač, to je smisel kolumn in kolumnistov, pristranska, subjektivna, osebna. V tej luči bo zanimivo še enkrat prebrati njegove poglede na dogodke izpred let. Seveda, pogosto se mi zdi, kar je moj subjektivni pogled, da se mu je utrgalo, da je zmešan, da je snob… pogosto mi je prva misel WTF, o čem on to… In so besedila s katerimi se popolnoma strinjam. Včasih na prvo žogo, včasih pa na devetstodevetindevetdeseto. Nimava vedno istega mnenja o določenih stvareh. Super. Cenim ljudi s stališči, ne glede na to, koliko se v teh stališčih razhajava oz. razhajamo. Cenim jih, ker so v manjšini. Ker prevladujejo tisti brez, tisti, ki so vodeni, ki so navajeni stati, se skriti za mnenje nekoga drugega. Sam si ne predstavljam, da bi lahko življenje živel skozi oči nekoga drugega. Skozi njegove poglede, skozi njegova stališča. Najrajše uporabljam lastno glavo. In ker jo, se z Markom pogosto ne strinjava, a to ne pomeni, da ga ne cenim. Nasprotno. Ravno zaradi tega se mi zdi vredno imeti ga na knjižni polici.

Safet Ali-beg