Življenje ni paradižnik

Danes ima rojstni dan najuspešnejša slovenska smučarka. Ne vem kateri. Ni niti pomembno. Dame se itak ne sprašuje po letih.

Spomnim se njenih nastopov, njenih uspehov v osemdesetih. Bil sem šolarček, prvi ali drugi letnik srednje šole v Sarajevu. Ne kakršne koli srednje šole, vojaške. Po mojem smo po malem vsi bili zaljubljeni v njo. In najstniška domišljija je bila, še vedno je, brezmejna. Mateja je bila uspešna, bila je naša, jugoslovanska, a bila je tudi zelo lepa.

Nekoč sem uspel dobiti njene posterje, v elementu med vrati, tri enake. Seveda niso bili zastonj, a se je izplačalo. Tok dogodkov je pokazal, da sem jih ravno toliko tudi potreboval. Tam, kjer so moji sošolci, tisti malo bolj pogumni, lepili duplerice iz Erotike, na notranjo stran omarinih vrat, tam sem jaz nalepil, razobesil Matejin poster. Ob prvem pregledu sob in omar, kar je v vojaških šolah stalna praksa in samo tej praksi se lahko zahvalim za veščino preoblačenja postelje in zlaganja oblek v omare, je poveljnik, Slovenec, s katerim sva se razumela in katerega sem bil prvi namestnik v primeru vojne, ob pogledu na poster s kazalcem potegnil od njegovega začetka do konca in ga na ta način pretrgal na dvoje. Pomenilo je samo eno, logično, drugače v vojski ni moglo, ni smelo biti: poster mora dol z vrat, ker ni dovoljen, ker ni dovoljeno nikakršno lepljenje posterjev po stenah, vratih omar, nikjer. No, ta poster ni šel dol. Vzel sem lepilni trak in ga pokrpal ter vrnil na njegovo staro mesto. Pri naslednjem pregledu je poveljnik poster strgal z vrat. Tokrat je bil neuporaben, a je že nasledni večer gor stal enak poster. Ob novem pregledu, ti pregledi so bili enkrat tedensko, je naredil isto, brez besed ga je potegnil dol z vrat, zmečkal in vrgel v koš. Samo, v enciklopedijah ob besedi “trma” je moja slika. In je Mateja bila spet na notranji strani moje omare. V elementu. Pa je prišel ponovni pregled. Pred tem so sošolci sklepoali stave ali jo bom tokrat odnesel brez kazni, večina je menila, da bo poveljnik znorel in mi, če že ne ukora ali prepovedi izhoda za nekaj časa, dodelil vsaj tedensko čiščenje sanitarij. Kakorkoli že, odprl je vrata in pogledal poster. Nekaj trenutkov je nepremično stal, teh nekaj trenutkov je bilo meni dolgih kot leto, potem pa vprašal :”Koliko pa imaš teh posterjev?”. “Dovolj.” - je bila edina beseda, ki sem jo čisto resen in resno izgovoril. Zaprl je vrata omare, pustil poster nedotaknjen in nadaljeval s pregledom po letniku. Mateja je ostala gor. Vse dokler jo ni zamenjala nova najstniška ljubezen iz sveta slavnih. Verjetno kakšna pevka kot je Kim Wilde, ali igralka Kelly McGillis iz Top Guna.

Matejo sem, desetletje in pol kasneje, imel priložnost srečati v čisto drugačnem okolju, na Oddelku za psihologijo FF na Aškerčevi - oba sva, ona kot izredna in jaz kot redni študent, študirala psihologijo.

Safet Ali-beg