Življenje ni paradižnik

Včeraj. Ob 14.00. Bilo je… zanimivo. Predvsem pa hitro. Občutek sem imel, da smo šele začeli pa je bilo pol ure mimo.

O čem sploh govorim? O predstavitvi portala bošnjaške kulturne skupnosti v Republiki Sloveniji. Ja, ravno tistega portala, ki je sosedu povzročil nekaj neprespanih noči in zapletov. Predstavitev sama je bila v redu. Po oddaji sva z voditeljem ugotavljala ali sva kaj pozabila povedati in prišla do zaključka, da nisva. Super. Ker pri oddajah v živo je kar je. Oddaja oz. predstavitev je torej uspela. Meni pa je bilo veliko bolj zanimivo pred samo oddajo. In po njej.

Beri naprej

Moje lane. Moj mali Lanček. Moje vse. In čeprav se zdi, da je še včeraj prišel na svet, šest mesecev v življenju človeka ni ravno veliko, se je nabralo toliko vsega, za eno debelo knjigo, šest mesecev v življenju dojenčka je ogromno, je “vsak dan nekaj novega”.

In šest zadnjih mesecev v mojem življenju je bilo nepozabnih. Vsak dan zgodba zase. Od solz sreče ob prvem pogledu na malo, od poroda izmučeno kepico, ki je ležala na mojih rokah in me nepremično gledala, kot da za njo ne bi bilo najnapornejše potovanje, pa do zadnjega poljuba za lahko noč.

Da ne pozabim: čeprav sem gor napisal “moj mali Lanček”, na teh slikah je Lan mamin otrok. Ko je dobre volje (kar je več ali manj vedno), je mamin, ko sitnari, je moj. To je mamina delitev. Ni kaj.

Safet Ali-beg

Po letu dni sobivanja med Siolovimi blogerji in blogerji nasploh - ja, sem septemberski tip, september mi je čas, ko se življenje začne na polno - je primeren čas za inventuro bloga. Za odgovore na vprašanji kdo sem in kam grem. Psihologi bi to imenovali iskanje smisla.

Čeprav to ni to. Ne gre za izgubljenost, za dvome. Ne, nič od tega. Gre predvsem za to, da se malo ozreš po preteklem blogerskem letu. Statistični podatki so naslednji: v 13 kategorijah sem objavil 42 objav in dobil 278 komentarjev. Koliko je to? Za zagrete blogerje zelo malo, za tiste, ki nimajo kaj povedati zelo veliko, zame pa ravno prav. Kot bi rekli Bosanci: taman. Kakšen je bil obisk bloga? Nimam pojma. Sem eden tistih, ki nimajo - niso imeli potrebe po tem - nameščenih števcev obiskov. Res ne. Z obiskom bloga se nisem ukvarjal. Tudi s prepoznavnostjo in branostjo ne. Če bi se, bi kaj hitro ugotovil, da se mi bolj izplača odpreti blog na blogger.ba (današnji podatki: 64.791 blogerjev, 70.563 blogov, 1.146.801 objav in 5.411.479 komentarjev; Blogosovi podatki pa so: 5.894 blogov, 54.330 objav in 346.105 komentarjev), pisati v bosanščini in na ta način imeti veliko večje število potencialnih bralk in bralcev. Nekajkrat so me celo vprašali zakaj ne pišem v bosanščini, da bi bil razumljen tudi izven Slovenije. Lahko bi. Seveda. Nisem pa začutil potrebe po tem. Mogoče mi je kot Bosancu večji izziv, večja potrditev to, da me berejo Slovenci in me bere moja okolica, pa čeprav je število potencialnih bralcev bistveno manjše. Mogoče pa sem samo malo len. Beri naprej

Kakopak.

Krivi so, da je slovenska policija preveč revnostno kazala svojo moč v novi vlogi schengenskih psov čuvajev Evropske unije.

Krivi so, ker so slovenski policisti in njihovi nadrejeni hoteli materi EU pokazati, da so najboljši branitelji njenih meja, da je schengen, ki sta ga izvajala Italija in Avstrija bil le mačji kašelj, da so se Lahi in Švabi le zajebavali, Janezi pa mislijo resno.

Krivi so, da je nedeljski vstop v Slovenijo na Obrežju deloval kot vstop v najbolj neprijazno državo na svetu. Beri naprej

Včeraj sem prebral. Največjega in najboljšega pevca sevdalink od nedelje ni več med nami. Preselil se je, kot bi zapel v eni svojih pesmi, na Ahiret (drugi svet). Za nas izguba, za tisti drugi svet, če obstaja, pa dobitek.

Ima noći kad mi duša pati
i kad moram pjesmu zapjevati
bez sevdaha ne živi Bosanac
i kad svijetom luta kao stranac.

Svuda se sunce rađa
lijepa svaka je zemlja,
kao što je Bosna moja
na svijetu ljepše nema. Beri naprej

8 komentarjev