Včeraj sem prebral. Največjega in najboljšega pevca sevdalink od nedelje ni več med nami. Preselil se je, kot bi zapel v eni svojih pesmi, na Ahiret (drugi svet). Za nas izguba, za tisti drugi svet, če obstaja, pa dobitek.

Ima noći kad mi duša pati
i kad moram pjesmu zapjevati
bez sevdaha ne živi Bosanac
i kad svijetom luta kao stranac.

Svuda se sunce rađa
lijepa svaka je zemlja,
kao što je Bosna moja
na svijetu ljepše nema.

Safet Isović je bil pojem, zaščitni znak sevdalink. Po mnenju številnih glasbenih kritikov in poznavalcev izvirne ljudske glasbe je bil Safet najboljši interpretator sevdalnik vseh časov. Bil je zmagovalec številnih festivalov, dobitnik Zlatega mikrofona in okrog 35 zlatih in srebrnih plošč. Bil je velik. Za poznavalce sevdalink bo za vedno ostal v spominu skozi pesmi kot so: Kad ja pođoh na Bembašu, Prođoh Bosnom kroz gradove, Djevojka sokolu zulum učinila, Mujo kuje konja po mjesecu, Moj dilbere, Bosna moja, Oj, Safete, Sajo Sarajlijo, in neštete druge.

A poleg sevdalinke, ki mi, tako kot vsakemu pravemu Bosancu, napolni dušo s toplino, z radostjo in tugo istočasno, me na Safeta spominja še nekaj. Moje ime. Mojemu rahmetli (pokojnemu) očetu je bil zelo pri srcu in ko sem se rodil jaz, sem lahko dobil le eno ime. Po njem. In najbolj pogosto vprašanje, ki sem ga slišal ob navedbi svojega imena je bilo “poznaš ti tisto ‘Oj, Safete, Sajo Sarajlijo’?”. Seveda poznam, kaj pa mislite od kod mi takšno ime.

Safet, počivaj v miru kjerkoli že si, ali, kot bi rekli mi Bosanci: Safete, rahmet ti duši i neka ti je lahka crna zemlja.

Safet Ali-beg