Življenje ni paradižnik

Po letu dni sobivanja med Siolovimi blogerji in blogerji nasploh - ja, sem septemberski tip, september mi je čas, ko se življenje začne na polno - je primeren čas za inventuro bloga. Za odgovore na vprašanji kdo sem in kam grem. Psihologi bi to imenovali iskanje smisla.

Čeprav to ni to. Ne gre za izgubljenost, za dvome. Ne, nič od tega. Gre predvsem za to, da se malo ozreš po preteklem blogerskem letu. Statistični podatki so naslednji: v 13 kategorijah sem objavil 42 objav in dobil 278 komentarjev. Koliko je to? Za zagrete blogerje zelo malo, za tiste, ki nimajo kaj povedati zelo veliko, zame pa ravno prav. Kot bi rekli Bosanci: taman. Kakšen je bil obisk bloga? Nimam pojma. Sem eden tistih, ki nimajo - niso imeli potrebe po tem - nameščenih števcev obiskov. Res ne. Z obiskom bloga se nisem ukvarjal. Tudi s prepoznavnostjo in branostjo ne. Če bi se, bi kaj hitro ugotovil, da se mi bolj izplača odpreti blog na blogger.ba (današnji podatki: 64.791 blogerjev, 70.563 blogov, 1.146.801 objav in 5.411.479 komentarjev; Blogosovi podatki pa so: 5.894 blogov, 54.330 objav in 346.105 komentarjev), pisati v bosanščini in na ta način imeti veliko večje število potencialnih bralk in bralcev. Nekajkrat so me celo vprašali zakaj ne pišem v bosanščini, da bi bil razumljen tudi izven Slovenije. Lahko bi. Seveda. Nisem pa začutil potrebe po tem. Mogoče mi je kot Bosancu večji izziv, večja potrditev to, da me berejo Slovenci in me bere moja okolica, pa čeprav je število potencialnih bralcev bistveno manjše. Mogoče pa sem samo malo len.

Tisto, kar je v tem letu štelo, a vezano na moje blogersko življenje, so bila vprašanja, ki so prihajala od znancev, ki sem jih srečeval izven blogosfere, tipa “kdaj boš napisal kaj novega na blogu”. Ali pa, če slišiš “klicala je …, sva se pogovarjali o tem in onem in je rekla, da bere tvoj blog”. Ob takšnih vprašanjih in informacijah se počutim prijetno. Občutek, da te je nekdo, ki ga poznaš in s tem, psihološko gledano, pri komentiranju tvojega dela ima večjo težo kot neznanec, prebral, da si želi prebrati še kaj več, takšen občutek je prijeten. Godi. In takšen občutek te požene naprej.

Štelo je tudi to, da sem se kljub majhnem številu objav, v Blogosovi stari obliki dvakrat znašel v rubriki “bloger dneva”, v novi obliki tudi dvakrat med izpostavljenimi blogi. Seveda vem, da je takšno uvrščanje tudi subjektivno, a je dober občutek, ko vidiš, da je nekdo tvoje pisanje izpostavil in na ta način povedal, da je vredno ogleda oz. branja.

Upam si pa trditi, da sem nadpovprečno visoko med blogerji v enem elementu. V osnutkih, ki ležijo na moji nadzorni plošči. Dvanajst jih je trenutno (tistih v glavi ne štejem). To je skoraj tretjina vseh mojih dosedanjih objav. Nekatere izmed teh osnutkov je povozil čas, nekateri so brezčasni, nekateri pa čakajo na pravi čas. Ki pride ali pa ne pride. Kakorkoli že, hecno mi je pogledati na vse te naslove osnutkov. Vem, lahko bi jih izbrisal, a so podobni ropotiji na podstrešju ali v kleti. Najverjetneje je nikoli ne boš potreboval, ti jo je pa “škoda” dati stran.

Na koncu obljubim, da se bom poboljšal. Da bom v drugem letu bloganja napisal vsaj še 42 objav. Seveda bom. Še malo, samo še 41.

Safet Ali-beg