Življenje ni paradižnik

Včeraj. Ob 14.00. Bilo je… zanimivo. Predvsem pa hitro. Občutek sem imel, da smo šele začeli pa je bilo pol ure mimo.

O čem sploh govorim? O predstavitvi portala bošnjaške kulturne skupnosti v Republiki Sloveniji. Ja, ravno tistega portala, ki je sosedu povzročil nekaj neprespanih noči in zapletov. Predstavitev sama je bila v redu. Po oddaji sva z voditeljem ugotavljala ali sva kaj pozabila povedati in prišla do zaključka, da nisva. Super. Ker pri oddajah v živo je kar je. Oddaja oz. predstavitev je torej uspela. Meni pa je bilo veliko bolj zanimivo pred samo oddajo. In po njej.

To je bilo moje prvo gostovanje na radiu. Imel sem nekaj stikov s televizijo (vnaprej posnet prisprevek), s tiskanimi mediji, enkrat, med vojno, so od mene celo pričakovali, da razstrelim neko oviro na cesti, pravzaprav so želeli, da bi razstreljevanje ponovil, ker da ga niso dobro posneli… sredi padanja granat, sredi umikanja oz. prestrukturiranja na frontni črti… seveda sem ponovil NE, a z radiem, z njim nisem imel izkušenj niti v posnetih prispevkih, kaj šele v oddaji v živo. Sicer pa, če izvzamem nekatere hišne blogerje, koliko ostalih je imelo priložnost imeti slušalke na ušesih in v eter pretakati svoje umotvore? Bolj malo. Kar je tudi logično.

Kakorkoli že, ker je to bilo moje “prvič”, se se celo pot ubadal s tem kako začeti, kaj povedati, ko prvič odprem usta, ali se bom zmedel, bom imel tremo, ki se jo bo dalo čutiti v glasu, bom lahko normalno govoril pol ure, ne da bi se vrtel v krogu in večktat povedal že povedano? Pot do Radia Študent (RŠ) je bila relativno dolga, kar je pomenilo, da je časa za tovrstna premlevanja bilo več kot dovolj. V mislih sem večkrat imel pozdravni nagovor, prvo odpiranje ust. Nisem vedel kako bo, kako bomo začeli, kako se bom aklimatiziral na studio.

Ob prihodu na RŠ je blilo konec vseh dilem. Z voditeljem sva zamujala in sva takoj padla v studio. Še preden sem sploh dojel kaj se dogaja, sem imel slušalke na ušesih in me je voditelj gledal s pogledom “povej kaj, zdaj si ti na vrsti”. Kako? Kdaj? Delček sekunde sem pomislil… in odprl usta. “Lep pozdrav vsem”, je bil primeren začetek. Potem je beseda stekla.

Po oddaji sem dobil SMS, da sem “bil dober in nisem imel treme”. Super. Torej, donenje v moji glavi se v etru ni slišalo. Vozeči se domov, sem premišljeval kakšno je bilo moje prvo gostovanje na radiu? Bilo je kot prvi seks. Še preden si se sploh zavedal kaj se dogaja, je bilo vsega konec. Občutek je bil pa dober.

Safet Ali-beg