Življenje ni paradižnik

Do sinoči. Do sinočnega Studia City in debate o financiranju zasebnih šol iz proračuna. Gosta Majda Potrata in Branko Grims. Debata? Te skoraj ni bilo, je bilo eno samo skakanje v besede in včasih istočasno govorjenje treh ljudi. Grimsa, ko je dobil besedo in na plano potegnil izpisek glasovanja o financiranju zasebnih šol star več kot eno desetletje, ni bilo mogoče ustaviti. Marcel, ki sicer deluje odločno in vedno ima vajeti oddaje v svojih rokah, se  je, takšen je bil moj občutek, čisto izgubil v poskusih, da ustavi Grimsa in njegove vsakič iste besede. Torej, tudi Marcel v Studiu City ni kos Branku Grimsu. Kdo sploh mu je? Še v oddajah v katerih ni mišljen kot gost (Studio ob 17.), se pojavi, ker ga pokliče in povabi direktor radia. A to je neka druga pesem. Beri naprej

Hecni so mi ljudje, ki pred nakupom nekega izdelka do potankosti preverijo njegove sestavine, ki pravijo da so izdelki v določeni trgovini boljši kot drugod, ker jih uvažajo iz Nemčije, enake izdelke, iste blagovne znamke, pa za naše tržišče izdelujejo na Poljskem ali na Madžarskem.

Sam izhajam iz tega, čeprav vem, da je to napačno, da enak izdelek mora biti enak ne glede na to kje ga izdelajo za znano podjetje. Nutela bi morala biti ista ne glede na to ali prihaja iz Italija ali iz Poljske. Prav tako Pampers plenice, pralni praški, čistila, Adidas oblačila in obutev, Benetton oblačila, in morje drugih, svetovno znanih izdelkov.

Sodim pa v kategorijo ljudi, ki zaupajo v domače izdelke, ker predvidevam, in se zopet motim, da je domače tržišče bolj zahtevno in si domači izdelovalci ne smejo privoščiti slabih izdelkov, ali pa izdelkov tipa “maček v žaklju”. Beri naprej

Običajno ga ne berem. Njegov način izražanja mi ni domač, za moj okus preveč vulgaren, ne v seksualnem temveč v družbenem smislu, ni mi všeč in me odbije na prvo žogo. Seveda, če je naslov takšen, da bi me tema utegnila zanimati, preberem tudi njegovo mlatenje prazne slame.

Tokrat je bil kriv naslov, da sem se lotil branja kolumne na zadnji strani 880. številke Globusa (ko imam Globus v rokah, obvezno berem kolumno Tanje Torbarine). Pod naslovom “Zakaj je za nas (Hrvate, op.s.) dobro, da pilot Lojze postane šef Dežele” se je skrival tudi podnaslov “Dr. Lojze Peterle, malo lesen, trd, bogomoljac in konzervativec je pravzaprav normalen tip, strasten amaterski letalec…” Beri naprej

Sem Bosanec, ki od svojega otroštva v enem kraju in na enem mestu ni živel nikoli dlje kot nekaj let. Kot pravi neka hrvaška pop melodija “bilo me je svuda”. No, to ni spremenilo mojega bosanstva, na katerega sem, za razliko od velikega števila drugih, prav ponosen. In v to bosanstvo sodijo tudi bosanski lonec, burek, pite, dolme, baklave, hurme… se pravi hrana.

Nekaj dni nazaj sem pisal o tem kaj burek je in kaj ni in na podlagi tega bi lahko zaključili, da se na bureke prav dobro spoznam. Mogoče se res, a to spoznavanje, učenje o burekih ni bilo nič kaj enostavno. Pravzaprav je zgodba o burekih ena mojih življenjskih, skoraj travmatičnih izkušenj.

Odraščal sem z babičinimi in maminimi pitami in bureki. In ob burekih, ki smo jih kot mulci, tako kot večina vas, kupovali na kiosku pri Albancih, ki smo jih imenovali Šiptarji. Njihovi bureki so bili nekaj čisto drugačnega od naših odmačih. Nam otrokom so bili boljši, ker je pač boljše vse, kar je tuje. Bilo je drugačno testo, drugačno meso, bili so vedno tako zelo mastni, da si potreboval cel zavoj servietov, če si se želel izogniti maščobi na oblekah. Bili so takšni, da smo se nad domačim burekom zmrdovali in sanjali kdaj bomo lahko skočili do kioska. Seveda na skrivaj, ker je mama bila precej nerazumevajoča glede teh “pomij, s katerimi si bomo uničili želodec”. Beri naprej

Nekaj dni nazaj sem pisal o ministrstvu na 25. nadstropju in na koncu omenil, da sem se po opravljenih obveznostih odpravil v Bosno. V Bosno se običajno odpravim dvakrat na leto in samo za en dan. Zjutraj tja, zvečer nazaj. V Bosni me pričakujejo samo mezarluci (grobovi), kot nenavaden in nič kaj prijeten opomnik na minulo vojno. Kot varovalo, da ne bi pozabil tistega časa, čeprav pozabiti ne morem, ne glede na to kako bi se trudil. Vojna je v meni pustila tako oseben pečat, da ne obstaja bojazen, da na žalost ne obstaja možnost, da bi jo lahko pozabil, da bi jo spravil iz sebe.

Vsak odhod v Bosno je precej rutiniran. Vožnja, urejanje bratovega groba na enem izmed mnogih vojaških pokopališč, vožnja, kosilo ali večerja, odvisno kdaj mi uspe priti do Mlina na Uni, vrnitev domov v Slovenijo. Dobrih šeststo kilometrov naredim v enem dnevu. Glede na to, da večino poti vozim po lokalnih in regionalnih cestah, preživim dober del dneva za volanom. Od grobišča do kosila oz. večerje se peljem po dolini Une, ene najlepših, ne samo bosanskih temveč evropskih rek, smaragdno zelene barve in čistoče, ki ji jo lahko zavida marsikatera reka. Beri naprej