Bajram
12.10.2007 | 
Kategorija: Danes, petek 12. oktobra, je bajram. Njegov prvi dan. Naznanja konec meseca ramadana, konec posta. Vem, da je to največji praznik muslimanov. Ne vem kaj pomeni drugim muslimanom, vem pa kaj pomeni meni.
Začetek bajrama je, za mene, konec intenzivnejšega posvečanja samemu sebi, iskanja odgovorov na vprašanje kakšen musliman sem in iskanje načinov kako postati še boljši. Še boljši človek. Kar je moje temeljno videnje bistva muslimanstva.
In danes je praznik. Največji. V ta namen sem se zgodaj zbudil. Tuširanje, britje, urejanje. Iz omare sem vzel svojo najboljšo črno obleko, belo srajco in meni najljubšo oranžno (kot ostanek otomanskih genov v moji krvi) kravato. Nadišavil se in oblekel. Kot se za največji med prazniki spodobi. In se odpravil. Kam?
Res, kam bi se lahko odpravil? V džamijo, tako kot sem to počel v otroških letih skupaj z dedkom, ali že v odraslih letih, če sem se v tem času znašel v Zagrebu, kje v Bosni ali pa morda v Turčiji? Bi bilo lepo. Bi se spodobilo. A kaj ko džamije v Sloveniji ni. Tukaj bi se lahko odpravil v dvorano Kodeljevo. Tja bi lahko šel. S seboj bi vzel podlogo za molitev (postekijo), bi prišel v dvorano, nekje za goli sezul čevlje, tako kot vsi drugi udeleženci, si našel prostor za molitev, razprostrl podlogo in se tako kot vsi drugi pripravil za bajramsko molitev. Slavnostno. Na parketu športne dvorane. Znova. Ne, jaz tega nisem mogel, nisem hotel narediti. Ne, na parketu športne dvorane, vse spoštovanje športni dvorani, ne bom počastil konca meseca ramadana. Ker ni vredno. Ker ni dostojno. Ne v letu 2007. Ne v demokratični, razviti in urejeni državi. Ne , ker je to onkraj mimimuma.
In me Kodeljevo ni videlo. Tudi zaradi tega, ker je to navaden delovni dan. Če ga želim izkoristiti kot praznik, si moram vzeti dopust. Božiča pa sem doma. Praznično. Dela prost dan je. Še več, državni praznik. Za bajram ne pričakujem, da bi bil takšne vrste praznik, si pa želim, da bi bil dela prost dan za vse tukaj živeče muslimane. Državljane te demokratične, razvite in urejene države.
In tako je bajram, za vse muslimane vesel, za mene pa tudi malo žalosten praznik. Čeprav je poln burekov, pit, baklav, hurmic in še nešteto drugih slanih in sladkih dobrot, ki se nahajajo te dni na naših sofrah oz. mizah.
V želji, da bo v bližnji prihodnosti drugače, boljše, želim vsem slovenskim muslimanom in vsem muslimanom po svetu lepe in umirjene bajramske dneve.
Safet Ali-beg
Bajram Mubarek Olsun!
slučajno sem zašla na ta blog. pravzaprav niti ne vem kaj točno sem kliknila, da sem se znašla sredi misli nekega muslimana… ne poznam nobenega. muslimana namreč. morda sem bila zato toliko bolj pozorna na napisane vrstice. koliko ljudi se postavi v kožo muslimana ali muslimanke in si vsaj poskuša predstavljati kako je, če nimaš svojega hrama? to sem ravnokar naredila sama. ne, telovadnica ni primerna. džamije pa (na žalost) še ne bo.
safet, upam da ni bilo tako žalostno. želim ti lep in uspešen dan.
Tudi jaz sem slučajno zajadral na tvoj blog. Toliko stvari bi želel doreči z nekom, ki je musliman, a iz izkušenj iz služenja JNA, kjer sem imel največ stika z ljudmi islamske veroizpovedi ne vprašam vsega, ker ne bi želel užaliti sogovornika. Islam mi je zanimiv, verjetno zato ker je zame precej “eksotična” vera z zelo “eksotičnimi”, a zelo zanimivimi običaji, simpatičen mi je zato ker je drugačen od RKC-krščanstva, srhljiv pa zaradi islamskih skrajnežev, zgodovine (poturčenja). V bivši državi mi je najbolj priljubljeno meto bilo Sarajevo. To čarobno mesto je kar sijalo od gostoljubnosti, očaralo pa je tudi z simbiozo popolnoma različnih kultur. Je bila to sožitje samo zaigrano? Je šlo za hinavščino na eni in na drugi strani in so harmonijo sobivanja samo zaigrali? Imel sem prijatelja iz Sarajeva. Zame definitivno človek, katerega družbo si je vsak želel. Bil je umetnik, nežna dušica, bil je pravi Sarajlija. Ljubil je svoje mesto in užival sem, ko sem ga poslušal čebljati v tistem tipično mehkem sarajevskem dialektu. Zastrupil me je z Yu-rockom, še posebej pa z bosanskim … Merlin, Hari Mata Hari, Zabranjeno pušenje … Takrat med Merlinom in Harijem nisem videl razlike … danes je očitna, a zame sta še najprej ista. Potem pa TLN, Bijelo dugme, Plavi Orkestar … nepozabljivi trenutki na pravljični Baš Čaršiji - potem pa tista vojna. Z grozo sem opazoval kaj se dogaja … Poskušal sem poklicati mojega “Sajota” a številka, žal ni več obstajala in potem na enem od posnetkov grozot vidim, kako je bil ubit od ostrostrelca … Moj Sajo je bil Srb in ubil ga je srbski snajper. Dragan, kot mu je bilo ime mi nikoli ni dal slutiti, da so me sarajlijami razlike. On je ljubil vse enako…
Septembra sem z mojo družino potoval v Črno goro. Z ženo (ki sem jo tudi mičkeno zastrupil z čari Sarajeva) sva se odločila, da gremo skozi Sarajevo in si vzamemo za Sarajevo 2 dni. Njo, ki ga ni poznala od prej je seveda vseeno očaral, sploh Baš Čaršija … meni pa so porajale slike spomina na srečne dni v želodcu pa me je stiskalo ob pogledu na belino okoliških gričkov … ta belina je odsev nišanov … Z grozo sva prisluhnila domačinom, ki so razlagali o gradnji tunela…
Begova džamija je še vedno veličastna, ampak ena stvar pa zmoti. Zdi se, da je danes islam bolj skrajen, kot sem ga bil vajen od prej v Sarajevu. Prej nisi videl mladih punc v feredžah, še manj pa popolnoma prikritih, v takšnih prekrivalih, kjer so tudi oči prikrite … V okolici Begove đamije, sem seveda jedel enkratne čevape, ampak piva pa nisem dobil … zakaj pa ne?
Odmaknil sem se od teme, oz. bistva: Ali sem za Džamijo v Sloveniji ali nisem. Sem. Morda imam pomisleke samo glede minareta, ki bi zarezal v relief kakšnega centra mesta …
Ne vem, če pomaga, a tudi sam čutim radikalizacijo islama v Bosni in Hercegovini, ki je nisem vesel in se ob njej ne počutim prijetno. Čeprav so mi njeni vzroki jasni (ležijo v zadnji vojni - vedno takšni dogodki vplivajo na radikalizacijo stališč), se počutim enako kot ti.