Življenje ni paradižnik

Nekaj dni nazaj sem bil v Zagrebu. Službeno. Potreboval sem hrvaško Ministrstvo za pravosodje, Oddelek kazenske evidence. Ne, nisem bil obsojan in nimam kartoteke, za zdaj, če je slučajno to komu šlo čez možganske vijuge.

Prd odhodom sem se pozanimal kaj vse potrebujem, kar je bilo zelo jasnovidno in je imelo daljnosežne posledice. Preveril sem naslov, preveril pot do tja, kar niti ni bilo tako težko glede na to, da sem nekaj časa živel v glavenm mestu Hrvaške. Po prihodu sem parkiral praktično ob stavbi, ki sem jo iskal, za milijonsko mesto je to prej izjema kot pravilo, na kiosku kupil koleke, še enkrat preveril, če imam zahtevano fotokopijo potnega lista. Vse je bilo OK in sem se zapodil v stavbo. Takoj ob vstopu sta me pričakakala dva varnostnika, hvala Bogu, nista bila iz VIP-a, in me povprašala po dokumentih. Pokazal sem. Seveda. Z varnostniki, ki po defaultu imajo večjo številko čevljev kot pa IQ, se ni smiselno šaliti ali Bog ne daj prepirati. Beri naprej »