Življenje ni paradižnik

Neverjetno kako te dni z zelo različnimi ljudmi, različnih starosti, nacionalnosti, veroizpovedi, spola, izobrazbe in poklica vedno pridemo na isto temo. Na prometno nesrečo. Na tragičen dogodek. Na ugaslo življenje mladega, nadarjenega makednoskega pevca.

V vsej komunikaciji pridemo do točke, ko imamo potrebo pokomentirati dogodek. In v takšnih situacijah ljudje najdemo modrosti, poskušamo najti besede, ki bi dovolj dobro ovrednotile tragedijo. Misel, ki je mene spremljala ves ta čas je bila, da nas obkrožajo pevke in pevci, ki razen volje do petja s petjem nimajo veliko skupnega, da imamo goro povprečnežev, da pa je zelo malo, redki so, takšnih, ki imajo talent in karizmo. In potem usoda vzame enega takih izjemnežev.

Bil je… marsikdo je marsikaj napisal. In vse drži. Bil je priljubljen pevec. Veder. Nepokvarjen. Bil je Toše.

A bil je veliko več od tega. Ob pregledu včerajšnjih novic na različnih portalih in internetnih straneh od Vardara pa do Triglava, si lahko ugotovil le eno: njegova smrt je glavna novica vseh. Poročanje o tem pa, ne glede na to kje se je portal nahajal, z enakim tonom: z žalostjo in pieteto. Ali v državah, ki so nastale na področju nekdanje Jugoslavije obsataja oseba, ki bi pri vseh bila deležna takšne pozornosti, ki bi jo vsi imeli radi in imeli malo za svojo? Ne. In ravno v tem je njegova posebnost. Njegova vrednost. Ali obstaja pevka ali pevec, ki bi bil ob svoji smrti deležen takšne pozornosti javnosti, ki bi bil deležen takšne pozornosti države? Ne, ne poznam takšnega. Ali obstaja izvajalka ali izvajalec, ki bi svoje uspešnice snemal na makedonskem, srbskem, hrvaškem in slovenskem jeziku? Ne.

Toši je uspelo nekaj, kar ne uspeva nobenemu drugemu, ne politiku, ne estradniku, ne športniku: v žalosti združiti ljudi v Makedoniji, Srbiji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Sloveniji. Poznavajoč razmere na teh prostorih od razpada Jugoslavije do danes, bi, če tega ne bi doživel, rekel, da je to misija nemogoče. Da smo mi naravnani tako, da ko na enem koncu bivše države žalujejo, je na drugem to razlog za proslavljanje.

In to ga, poleg njegovega glasu, poleg pesmi, uvršča v kategorijo “nekaj izjemnega” celo pri nas, ki se nismo šteli za njegove gorljive fane. Želim si, da ljudje, ko bodo o njem govorili kot o legendi - legenda bo postal, nobene možnosti ni, da ne bi - ne pozabijo na ta del njegovega pozitivnega vpliva na različne narode. Na to njegovo edinstvenost.

Počivaj v miru, Toše.

Safet Ali-beg

* iz pesmi Volim osmjeh tvoj (Toše Proeski feat. Antonija Šola)