Življenje ni paradižnik

Nekaj dni nazaj sem pisal o ministrstvu na 25. nadstropju in na koncu omenil, da sem se po opravljenih obveznostih odpravil v Bosno. V Bosno se običajno odpravim dvakrat na leto in samo za en dan. Zjutraj tja, zvečer nazaj. V Bosni me pričakujejo samo mezarluci (grobovi), kot nenavaden in nič kaj prijeten opomnik na minulo vojno. Kot varovalo, da ne bi pozabil tistega časa, čeprav pozabiti ne morem, ne glede na to kako bi se trudil. Vojna je v meni pustila tako oseben pečat, da ne obstaja bojazen, da na žalost ne obstaja možnost, da bi jo lahko pozabil, da bi jo spravil iz sebe.

Vsak odhod v Bosno je precej rutiniran. Vožnja, urejanje bratovega groba na enem izmed mnogih vojaških pokopališč, vožnja, kosilo ali večerja, odvisno kdaj mi uspe priti do Mlina na Uni, vrnitev domov v Slovenijo. Dobrih šeststo kilometrov naredim v enem dnevu. Glede na to, da večino poti vozim po lokalnih in regionalnih cestah, preživim dober del dneva za volanom. Od grobišča do kosila oz. večerje se peljem po dolini Une, ene najlepših, ne samo bosanskih temveč evropskih rek, smaragdno zelene barve in čistoče, ki ji jo lahko zavida marsikatera reka. Beri naprej »