Življenje ni paradižnik

Nekaj dni nazaj sem pisal o ministrstvu na 25. nadstropju in na koncu omenil, da sem se po opravljenih obveznostih odpravil v Bosno. V Bosno se običajno odpravim dvakrat na leto in samo za en dan. Zjutraj tja, zvečer nazaj. V Bosni me pričakujejo samo mezarluci (grobovi), kot nenavaden in nič kaj prijeten opomnik na minulo vojno. Kot varovalo, da ne bi pozabil tistega časa, čeprav pozabiti ne morem, ne glede na to kako bi se trudil. Vojna je v meni pustila tako oseben pečat, da ne obstaja bojazen, da na žalost ne obstaja možnost, da bi jo lahko pozabil, da bi jo spravil iz sebe.

Vsak odhod v Bosno je precej rutiniran. Vožnja, urejanje bratovega groba na enem izmed mnogih vojaških pokopališč, vožnja, kosilo ali večerja, odvisno kdaj mi uspe priti do Mlina na Uni, vrnitev domov v Slovenijo. Dobrih šeststo kilometrov naredim v enem dnevu. Glede na to, da večino poti vozim po lokalnih in regionalnih cestah, preživim dober del dneva za volanom. Od grobišča do kosila oz. večerje se peljem po dolini Une, ene najlepših, ne samo bosanskih temveč evropskih rek, smaragdno zelene barve in čistoče, ki ji jo lahko zavida marsikatera reka.

Dober del poti cesta pelje po njeni soteski. Polna ovinkov, nevarna in izzivalna. Rad se peljem po tej cesti. Največkrat ustavim na posameznih odsekih in si malo ogledam sotesko in reko v njeh, reko v katero sem malo zaljubljen in vsako leto načrtujem(o) rafting po njenih brzicah, a vseeno pride nekaj vmes in vedno zmanjka časa za tovrsten užitek. Ni kaj, glede kroničnega pomanjkanja časa za takšne dogodke, sem se dodobra asimiliral v slovensko družbo.

Tudi tokrat sem ustavil z namenom, da si ogledam reko in njeno sotesko, včasih se mi zdi, da cesta na posamičnih delih visi nad reko, da so skale v katere je vklesana tako nizko, da mi bo v najboljšem primeru odtrgalo anteno na avtu, v najslabšem pa…

Mojo pozornost pa je pritegnila mala, a zelo dobro opazna rdeča tabla.

Bila je čisto ob glavni, dokaj prometni cesti. Na drugi strani ceste, nekaj metrov stran je tekla Una. Okolica kot iz pravljice. Za aktivne počitnice. Za adrenalin. Za naš nikoli uresničen rafting. Po cesti je mimo table teklo normalno življenje. Tabla pa je spominjala in opominjla na to, da je ta normalnost življenja le privid, da je realnost kruta, da je življenje na tem območju nevarno, omejeno z rdečimi tablami. In to življenje ni tako daleč od Slovenije. Le dve urici od slovenske meje. Blizu. Zelo blizu. Tovrstne table so dovolj, da se moje življenje navidezno vrne v leta vojne, da še vedno, leta in leta daleč od tega, čutim vonj smodnika, vonj krvi, vonj smrti. Da so slike tako žive, da imam občutek kot da sem sredi dogajanja. Table so zelo jasen opomnik na to, kaj lahko naredijo stvari pred katerimi svarijo. Vem, tukaj so zaradi varnosti, a videti jih ni niti malo prijetno. Takrat se ne počutim nič bolj varen, čeprav zaradi tabel sem, počutim se… občutim dogodke, ki bi po logiki morali biti zdavnaj za mano.

Seveda, na počutje vpliva tudi to, da so to ravno tista minska polja, tiste razmetane mine na katerih je življenje izgubil moj brat. In petnajst let po njegovi smrti se okolica ni spremenila. Še vedno je življenjsko nevarna, še vedno iste mine prežijo. Še vedno je to območje, ki ga želim čim prej zapustiti.

Sedem v avto in se z mislimi v preteklem času odpravim v Mlin. Še dobro, da tam imajo tako božansko dobro pečenega jagenjčka, različne vrste mesa z žara in dobro ohlajenega Premingerja, da je veliko lažje ne misliti na table in tisto pred čem nas varujejo. Lažje je tudi zaradi tega, ker poznam lastnika te čudovite restavracije nekaj kilometrov iz Bihaća na poti proti Sarajevu, s katerim vedno padeva v debato o tem in onem. O bosanskem vsakdanu. O slovenskem vsakdanu.

Safet Ali-beg