Življenje ni paradižnik

Sem Bosanec, ki od svojega otroštva v enem kraju in na enem mestu ni živel nikoli dlje kot nekaj let. Kot pravi neka hrvaška pop melodija “bilo me je svuda”. No, to ni spremenilo mojega bosanstva, na katerega sem, za razliko od velikega števila drugih, prav ponosen. In v to bosanstvo sodijo tudi bosanski lonec, burek, pite, dolme, baklave, hurme… se pravi hrana.

Nekaj dni nazaj sem pisal o tem kaj burek je in kaj ni in na podlagi tega bi lahko zaključili, da se na bureke prav dobro spoznam. Mogoče se res, a to spoznavanje, učenje o burekih ni bilo nič kaj enostavno. Pravzaprav je zgodba o burekih ena mojih življenjskih, skoraj travmatičnih izkušenj.

Odraščal sem z babičinimi in maminimi pitami in bureki. In ob burekih, ki smo jih kot mulci, tako kot večina vas, kupovali na kiosku pri Albancih, ki smo jih imenovali Šiptarji. Njihovi bureki so bili nekaj čisto drugačnega od naših odmačih. Nam otrokom so bili boljši, ker je pač boljše vse, kar je tuje. Bilo je drugačno testo, drugačno meso, bili so vedno tako zelo mastni, da si potreboval cel zavoj servietov, če si se želel izogniti maščobi na oblekah. Bili so takšni, da smo se nad domačim burekom zmrdovali in sanjali kdaj bomo lahko skočili do kioska. Seveda na skrivaj, ker je mama bila precej nerazumevajoča glede teh “pomij, s katerimi si bomo uničili želodec”. Beri naprej »