Življenje ni paradižnik

Hecni so mi ljudje, ki pred nakupom nekega izdelka do potankosti preverijo njegove sestavine, ki pravijo da so izdelki v določeni trgovini boljši kot drugod, ker jih uvažajo iz Nemčije, enake izdelke, iste blagovne znamke, pa za naše tržišče izdelujejo na Poljskem ali na Madžarskem.

Sam izhajam iz tega, čeprav vem, da je to napačno, da enak izdelek mora biti enak ne glede na to kje ga izdelajo za znano podjetje. Nutela bi morala biti ista ne glede na to ali prihaja iz Italija ali iz Poljske. Prav tako Pampers plenice, pralni praški, čistila, Adidas oblačila in obutev, Benetton oblačila, in morje drugih, svetovno znanih izdelkov.

Sodim pa v kategorijo ljudi, ki zaupajo v domače izdelke, ker predvidevam, in se zopet motim, da je domače tržišče bolj zahtevno in si domači izdelovalci ne smejo privoščiti slabih izdelkov, ali pa izdelkov tipa “maček v žaklju”.

Prav zaradi tega sem po telefonskem klicu, ki mi je sporočil “kupi še borovničev čaj, borovnice so polne železa in so dobre za izboljšanje slabokrvnosti”, obstal pred polico čajev iz vseh koncev sveta. Pregledal ponudbo in se odločil za borovničev čaj iz kolekcije 1001 cvet. Kako že pravi tista reklama: domače je domače. Seveda. Čaji 1001 cvet so znani, so dobri, jih je celo Primož Peterka veselo srkal v reklamah. In ta, ki sem ga imel v roki je izgledal prav mamljivo.

Borovnice na njegovi sliki takšne, da bi človek skoraj pojedel papir na katerem so upodobljene. Super. Veselo dam v košaro, nakupim še ostale potrebne, manj potrebne in nepotrebne stvari in se odpravim domov.

Ko pridem domov je prvo vprašanje, ki ga slišim “če sem kupil borovničev čaj” in to zaradi tega, ker sem znan po tem, da si stvari ne zapomnim, da mi je potrebno večkrat povedati isto, da sploh registriram. Seveda jaz mislim, da niti približno nisem takšen, res pa je, da se pogosto zna zgoditi, da na vprašanje “ali si kupil to” odgovorim, da ne, da se nisem spomnil, da sem pozabil. Tokrat pa nisem.

Po nekaj dnevni uporabi čaja, ki je zaradi borovnic, dober za uravnavanje železa v krvi, sem, čisto po naključju, pogledal sestavine, ki so bile izpisane na škatli. Prbral enkrat. Dvakrat. Obračal šlatlo. Prebral vse, kar je bilo napisano. Kaj sem sploh videl? Tole.

Čaj, ki se imenuje borovničev, ki na svoji škatli jasno daje vedeti, da je to čaj iz borovnic, je pravzaprav vse drugo le borovničev čaj ne. Kako bi bil, ko pa je v njegovi sestavi 0,5%, pol odstotka!, plodov borovnice. Ima sicer nekaj odstotkov arome borovnice, a koga to briga, jaz sem pričakoval, in to tudi kupil, plodove borovnic. Čaj, ki bi po sestavi lahko bil mešani, planinski, dolinski, nočni, dnevni, za poživitev, za umiritev… se pravi, lahko bi bil vse drugo le borovničev čaj ne. In ravno to je. Tako kaže njegova škatla. Kot takega ga tudi prodajajo. In proizvajajo. In to ne kjerkoli. Ne na Poljskem, ne na Madžarskem, ne na Češkem… Ne, ne. V največjem slovenskem živilskem podjetju, v Drogi Kolinski.

Ja, s tem se zagotovo da popraviti krvna slika. In uživati v polnosti okusa. Kot bi jedel prave borovnice. Malo morgen. Zdaj mi ostane samo to, da tudi sam začnem brati sestavine izdelkov preden jih dam v košaro. Jebiga.

Safet Ali-beg