Življenje ni paradižnik

Do sinoči. Do sinočnega Studia City in debate o financiranju zasebnih šol iz proračuna. Gosta Majda Potrata in Branko Grims. Debata? Te skoraj ni bilo, je bilo eno samo skakanje v besede in včasih istočasno govorjenje treh ljudi. Grimsa, ko je dobil besedo in na plano potegnil izpisek glasovanja o financiranju zasebnih šol star več kot eno desetletje, ni bilo mogoče ustaviti. Marcel, ki sicer deluje odločno in vedno ima vajeti oddaje v svojih rokah, se  je, takšen je bil moj občutek, čisto izgubil v poskusih, da ustavi Grimsa in njegove vsakič iste besede. Torej, tudi Marcel v Studiu City ni kos Branku Grimsu. Kdo sploh mu je? Še v oddajah v katerih ni mišljen kot gost (Studio ob 17.), se pojavi, ker ga pokliče in povabi direktor radia. A to je neka druga pesem.

Strinjanje ali nestrinjanje s stoodstotnim financiranjem zasebnih šol (v katerih bi še naprej pobirali šolnine) in s tem, da naj bi to javne šole postavljalo v neenakopraven položaj in s tem poseldično bilo katastrofalno za javno šolstvo kot vrednoto, je stvar neke druge debate. Zanimivo pa mi je to, da ves čas razprave o financiranju zasebnih šol, v vseh soočenjih in debatah na to temo, zagovorniki sprejetja stoodstotnega financiranja, njihov zastavonoša, človek za umazane posle, tako kot pri vseh drugih debatah in soočenjih, pa je Branko Grims, kot papagaji kažejo izpisek glasovanja in vztrajno govorijo “takšno financiranje so izglasovali že Janez Kocijančič, Ciril Ribičič, Tone Anderlič…”. In izpade, da je to edini pametni argument za sprejetje. Hecno. In nič drugega ni pomembno. Drugi argumenti, če so, so drugotnega pomena. Pomembno je, da so za nekaj podobnega glasovali že dobro desetletje prej. Čeprav je že takrat to bilo nepremišljeno in ne preveč pametno.

Safet Ali-beg