Življenje ni paradižnik

Če si več kot to, več kot navaden angel. Če si turbo. Turbo angel. Turbo Angels.

Mala lekcija cestno-prometnih predpisov, saj veste, znameniti CPP, ali bolje rečeno, kulture obnašanja v prometu. Če se vključujete na avtocesto, peljete po pospeševalnem pasu, pričakujete, da bodo vozila, ki prihajajo po voznem pasu, če je to možno, če ni prometa, če s tem ne ogrožajo drugih udeležencev, šla na prehitevalnega in vam na ta način omogočila nemoteno vključitev v promet. Če se vozite po voznem pasu avtoceste in vidite, da na pospeševalni pas prihajajo vozila, ki se želijo vljučiti na avtocesto, se, če je to mogoče in s tem ne ovirate drugih udeležencev, umaknete na prehitevalni pas, itak ste hitrejši, in jim na ta način omogočite nemoteno vključitev. Beri naprej »

Neverjetno kako te dni z zelo različnimi ljudmi, različnih starosti, nacionalnosti, veroizpovedi, spola, izobrazbe in poklica vedno pridemo na isto temo. Na prometno nesrečo. Na tragičen dogodek. Na ugaslo življenje mladega, nadarjenega makednoskega pevca.

V vsej komunikaciji pridemo do točke, ko imamo potrebo pokomentirati dogodek. In v takšnih situacijah ljudje najdemo modrosti, poskušamo najti besede, ki bi dovolj dobro ovrednotile tragedijo. Misel, ki je mene spremljala ves ta čas je bila, da nas obkrožajo pevke in pevci, ki razen volje do petja s petjem nimajo veliko skupnega, da imamo goro povprečnežev, da pa je zelo malo, redki so, takšnih, ki imajo talent in karizmo. In potem usoda vzame enega takih izjemnežev. Beri naprej »

Nekaj dni nazaj sem bil v Zagrebu. Službeno. Potreboval sem hrvaško Ministrstvo za pravosodje, Oddelek kazenske evidence. Ne, nisem bil obsojan in nimam kartoteke, za zdaj, če je slučajno to komu šlo čez možganske vijuge.

Prd odhodom sem se pozanimal kaj vse potrebujem, kar je bilo zelo jasnovidno in je imelo daljnosežne posledice. Preveril sem naslov, preveril pot do tja, kar niti ni bilo tako težko glede na to, da sem nekaj časa živel v glavenm mestu Hrvaške. Po prihodu sem parkiral praktično ob stavbi, ki sem jo iskal, za milijonsko mesto je to prej izjema kot pravilo, na kiosku kupil koleke, še enkrat preveril, če imam zahtevano fotokopijo potnega lista. Vse je bilo OK in sem se zapodil v stavbo. Takoj ob vstopu sta me pričakakala dva varnostnika, hvala Bogu, nista bila iz VIP-a, in me povprašala po dokumentih. Pokazal sem. Seveda. Z varnostniki, ki po defaultu imajo večjo številko čevljev kot pa IQ, se ni smiselno šaliti ali Bog ne daj prepirati. Beri naprej »

Nedelja. Ob kosilu smo se precej glasno, ko se zbere družina so kosila še najbolj podobna sicilijanskim - govorimo en čez drugega, pogovarjali o tem in onem in je beseda nanesla na to, da je nekdo omenil burek iz špinače.

Moja tašča, ki je poučena o tej stvari, je rekla, da ne obstaja burek iz špinače, da je burek samo iz mesa. Pa so ji hoteli dopovedati oz. jo prepričati, da se moti, da so različni bureki: mesni, sirni, jabolčni, pizza, zdaj pa tudi špinačni. Beri naprej »

Danes, petek 12. oktobra, je bajram. Njegov prvi dan. Naznanja konec meseca ramadana, konec posta. Vem, da je to največji praznik muslimanov. Ne vem kaj pomeni drugim muslimanom, vem pa kaj pomeni meni.

Začetek bajrama je, za mene, konec intenzivnejšega posvečanja samemu sebi, iskanja odgovorov na vprašanje kakšen musliman sem in iskanje načinov kako postati še boljši. Še boljši človek. Kar je moje temeljno videnje bistva muslimanstva.

In danes je praznik. Največji. V ta namen sem se zgodaj zbudil. Tuširanje, britje, urejanje. Iz omare sem vzel svojo najboljšo črno obleko, belo srajco in meni najljubšo oranžno (kot ostanek otomanskih genov v moji krvi) kravato. Nadišavil se in oblekel. Kot se za največji med prazniki spodobi. In se odpravil. Kam? Beri naprej »