Življenje ni paradižnik

Ni mi prijetno, če moram nenapovedano obiskati zdravstveno ustanovo. Prvazaprav mi ni nikoli prijetno, če moram k zdravniku. Nekako najbolj srečen sem brez njih. In oni brez mene. Nekoliko je lažje, če je ta obisk v vlogi spremljevalca, vseeno pa ni prijeten. In včeraj se je zgodil ravno en takšen obisk.

Na poti domov, če delaš do štirih, če potem imaš kakršnokoli dodatno obveznost, se ti zdi, da se domov voziš sredi noči, čeprav je ura kazala pol sedmih zvečer, me pokliče žena. Kje sem, je eno izmed vprašanj, ki jih organsko sovražim in na istega navadno odgovorim kar se da bolj hudomušno. Recimo, rečem, da sem na pijači z družbo in da pridem kasneje, čeprav sem že praktično na dvorišču. No, včeraj mi ni bilo do hudomušnosti. Pove mi, da “ati mora na urgenco”. Deset minut do doma mi po glavi rojijo različni scenariji. Tast je tehničen tip človeka. V rokah ima vedno kakšen pripomoček, sekiro, žago, vrtalni stroj, škarje. Pač, če živiš v hiši, dela nikoli ne zmanjka. Spomnil sem se, da je nekaj dni nazaj bil na smreki in rezal vrhove, ki so zakrivali sončne celice na strehi, ki jih bomo uporabili za božično-novoletno okrasitev. Kaj, če je… Beri naprej »