Življenje ni paradižnik

Ni mi prijetno, če moram nenapovedano obiskati zdravstveno ustanovo. Prvazaprav mi ni nikoli prijetno, če moram k zdravniku. Nekako najbolj srečen sem brez njih. In oni brez mene. Nekoliko je lažje, če je ta obisk v vlogi spremljevalca, vseeno pa ni prijeten. In včeraj se je zgodil ravno en takšen obisk.

Na poti domov, če delaš do štirih, če potem imaš kakršnokoli dodatno obveznost, se ti zdi, da se domov voziš sredi noči, čeprav je ura kazala pol sedmih zvečer, me pokliče žena. Kje sem, je eno izmed vprašanj, ki jih organsko sovražim in na istega navadno odgovorim kar se da bolj hudomušno. Recimo, rečem, da sem na pijači z družbo in da pridem kasneje, čeprav sem že praktično na dvorišču. No, včeraj mi ni bilo do hudomušnosti. Pove mi, da “ati mora na urgenco”. Deset minut do doma mi po glavi rojijo različni scenariji. Tast je tehničen tip človeka. V rokah ima vedno kakšen pripomoček, sekiro, žago, vrtalni stroj, škarje. Pač, če živiš v hiši, dela nikoli ne zmanjka. Spomnil sem se, da je nekaj dni nazaj bil na smreki in rezal vrhove, ki so zakrivali sončne celice na strehi, ki jih bomo uporabili za božično-novoletno okrasitev. Kaj, če je…

Še dobro, da sem bil že doma. Je bilo konec ugibanj. Zagledam tasta. Nič mu ne manjka, nič ni povito. Začutil je bolečine v predelu srca in leve roke. Bil pri dežurnem zdravniku, ki ga je naporil na IPP - internistično prvo pomoč na urgenci. Se odpraviva v Ljubljano. Ga spremljam jaz in ne tašča, ker mi je lažje voziti po temi. Pravzaprav obožujem nočne vožnje.

Prideva urgenco. Najdeva IPP. Tam še nikoli nisem bil. Pravzaprav sem na urgenci bil le dvakrat, obakrat na oddelku za poškodbe. Na hodniku IPP-ja pa vse polno ljudi.

Ura 19:50. Prijaviva se, na okencu takoj tasta pošljejo v sobo za opazovanje. Počakam ga pred sobo. Na hodniku se rahlo razburja starejša gospa, ki da čaka že od četrte ure in še ni na vrsti, vsi, ki so prišli za njo pa so že noter. Neprijetno. Pride ven sestra, pa brat, starki dopovedujeta, da bo treba pač še malo počakati. Štala. Hodnik pa tako poln, da ne moreš mimo. Tast prde ven.

Ura 20:05. Pravi, da so ga pregledali, da bo pa za bolj podroben pregled potrebno počakati tri do štiri ure. Vau. Bo pa hitro, ni kaj. Kaj bova naredila? Ne splača se nama nikamor iti. Tast predlaga naj grem domov, ko bo končal pa naj ga pridem iskat. Ne pride v poštev. Prav bedno bi mi bilo pustiti nekoga samega čakati. Torej se odločiva skupaj počakati kar na urgenci. Na hodniku IPP-ja to ni mogoče. Poiščeva bolj miren prostor. Oddelek za poškodbe se je zdel več kot idealen. Nobene gneče. Prostora “ko u priči”. Še dobro, da imava kaj za brati. Tast Mladino, jaz pa Pamukov Istanbul. Čakava. Ura teče počasi. Prepočasi. Malo SMS-am z domačimi, da poročam kakšna je situacija. Opažam, da mi je baterija skoraj prazna. Pogledam naokoli, vtičnice nikjer. Seveda, kaj bi delale vtičnice po hodnikih urgence. Čakava. Tast prebere mladino od A do Ž, jaz nekaj poglavj knjige. Okrog enajste se premakneva proti hodnikom IPP-ja. Mogoče bava na vrsti. Malo se sprehajava, klepetava. Ugotavljava, da med pacienti ni niti enega iz srednjega ali višjega sloja, da je vse raja. Kaj, srednji in višji sloj ni bolan, me vpaša. Ne, danes si samo ti, mu v šali odvrnem. In še dodam, da je dolgo čakanje očitno dokaz, da mu nič ni. Pač, po logiki, da bolj resni primeri pridejo prej na vrsto. Medtem, ko klepetava, se mi oči razširijo in usta razvlečejo. Zagledam vtičnico. Takoj je bila moja. Medtem, ko čakava, napolnim baterijo na 3/4. Zaslišiva, da ga kličejo.

Ura 00:14. Odide. Sam se vsedem nazaj na leseno klopico in berem naprej. Po opravljenih preizkavah pride in pravi, da bo na rezultate potrebno počakati vsaj dve uri.

Ura 00:50. Bereva naprej. Tast Dnevnikov objektiv in intrevju z Milanom Kučanom, jaz še vedno vztrajam pri Pamuku. Klop na kateri sediva postaja, je postala že zdavnaj, vse bolj neudobna. Vse me boli. Sprehajam se, da bi pognal kri po žilah in omilil neudobje lesene klopi. Spoznam, da nisem še nič jedel.

Ura 02:10. Dobro, za to obstaja rešitev. Sendviči iz bližnjega avtomata. Nimajo okusa, a bolje to kot nič. Medtem slišiva razburjanje sotrpinov. Slišim nekoga, ki razburjeno razlaga, da čaka izvide že štiri ure. In razlago nazaj, da zdravnika trenutno ni in bo potrebno še malo počakati. kako zdravnika ni? Kot bi bili v ZD v Zgornji Kungoti ne pa na Urgentnem bloku KC. Zdravniki imajo premajhne plače? Mogoče. Mogoče pa tudi premalo delajo.

Ura 3:oo. Čakava še naprej. Mimo naju se, s slikami pljuč sprehodi gospa v zelenem, ne ločim jih po barvah, vem le, da so zdravniki v belem, medicinske sestre in bratje v modrem, ostalih barv ne ločim, povpraša tasta po priimku, češ, da bo povedala kje čakava, da naju lahko najdejo. Gospod, ki se je uro nazaj pritoževal, da ni in ni izvidov, še vedno postopa po hodniku. Mislim si, če on čaka toliko, potem bova midva tu do jutra. Hecno mi je tudi to, da sem imel občutek, da sem, ne ne vseh pa vsaj večino ljudi, ki so še vedno čakali, videl že ob najinem prihodu. Kot vi se čas ustavil. Niso prihajali novi, čakajoči pa tudi niso odhajali domov.

Ura 3:10. Iz zvočnikov zaslišim tastov priimek in sobo v katero ga kličejo. Ne morem verjeti. Sva že proti koncu. Sedim naprej. brati ne morem več. Čakam. Zdi se mi, da je kar dolgo noter. Če sem prej zaključeval, da je dalše čakanje pokazatelj, da tastu nič resnega ni, me je to čakanje spravljalo v dvome. Pač, premišljuješ o tem, da če je vse v redu, ti to tudi rečejo in te napotijo domov. Še vedno čakam. Zaslišim iz zvočnikov, da ga še enkrat kličejo, zdaj pa v drugo sobo. Kaj za vraga je pa to? Čez nekaj minut se prikaže, v roki ima svojo sliko in koverto s papirji, ki so mi jih dali. Razloži, da niso našli nič patološkega, da je slika v redu, so ga pa napotili na obremenilne teste, pa še nekaj drugega, kar takrat nisem niti registriral. Pove, da ga dolgo ni bilo, ker je čakal v sobi v katero so ga najprej klicali, potem pa so ga poklicali v drugo. Hecno. Glede na to, da sta sobi praktično nekaj metrov narazen, bi lahko zdravnik prišel v prvo in mu povedal, kar je imel za povedati. Še posebej zato, ker je v prvi sobi čakal sam, v drugi pa je bilo že vse polno ljudi. Heh, očitno so malo prespali predavanja o diskretnosti. Kakorkoli že, sva opravila in se napotila proti avtu.

Ura 3:25. Ob izhodu iz urgence sva ugotovila, da je to najbolj mrzla noč. Avto rahlo pomrznjen. Štala. Za mene, vajenega, da je avto v garaži in je takoj pripravljen na vožnjo, je to nekaj odvečnega. Namesto čiščenja vetrobranskega stekla, vklopim klimo in čakam, da isto odmrzne. Medtem pa vozim. Vem, ni pametno. Nikomur tega ne povejte. Cesta je prazna, nikjer nobenega. Vozim praktično na pamet. A do Kolinske je steklo bilo že čisto.

Ura 4:50. Končno v postelji. Premišljujem. Celo noč ssva preživela na IPP. V čakanju. In kar je še najbolj hecno, ta čakalna doba je praktično poznana vsem - meni ni bila do včeraj. Vsi vedo, da se na IPP čtiri ure čaka na vrsto, potem pa še dve uri na izvide. Hecno. Čeprav super. Rajše takšno čakanje, kot pa, da prideš na urgenco in si takoj na vrsti. Tam ne velja, da kdor pride (na vrsto), prej melje, pač pa kdor prej pride (na vrsto), bolj je dan zajebal*.

Safet Ali-beg

* po reku: Tko rano rani, rano dan zajebe.