Življenje ni paradižnik

Po svoje moram biti hvaležen tašči (in tastu), da sta se odpravila na vroči afriški pesek in mi prepustila večerno sprehajanje psa. Seveda tudi dnevnega, a ta je namenjen za sprehode po bližnjih gozdnih poteh in na njem ni neke posebne dinamike. Večerni sprehod pa je čisto druga pesem. Poteka po ulicah, mimo hiš, ulične razsvetljave, mimo ljudi.

Medtem, ko hodim, na pol v notranjem, na pol v zunanjem svetu, zagledam starejšega gospoda kako počasi raca proti hiši. Nič nenavadnega, le človek, ki se vrača domov. Ustavi se pred odprtim oknom.
»Tone, si ti?« - se sliši iz hiše. Nič nenavadnega, so opazili, da je prišel domov.
»Ja.« - odvrne Tone. Beri naprej

Nekaj dni nazaj sem videl Georgea Clooneya in Roberta De Nira, kako javno podpirata Baracka Obamo v tekmi za kandidaturo za predsednika ZDA. In sem bil vzhičen. Super. Bravo. Lepo, da ga javno podpreta tudi tako znana in cenjena igralca. Še posebej George Clooney, ki je znan po svojih aktivističnih dejanjih. Manjkal mi je samo še Sean Penn. Seveda, podpore Obami ne manjka, a je lepo, če ga podpira čim več prepoznavnih ljudi.

Pol leta nazaj sem videl Ivana Balića, najboljšega rokometaša na svetu, ter Roberta in Nika Kovača, hrvaška nogometna reprezentanta, kako javno podpirajo Iva Sanaderja na parlamentarnih volitvah. In sem bil zgrožen. Kaj je zdaj to? Športniki, glasbeniki in drugi estradniki bi se morali ukvarjati s svojim poslom, politiko in politično agitiranje pa prepustiti politikom.

Premišljujem o tem, kako je možno, da pravzaprav enaka stvar izzove tako nasprotujoča si čustva. Pripelje do tako različnih odzivov. Mogoče “malo” vpliva na to ima tudi to, če si sposodim malo Marka Crnkoviča, da če bi bil Američan, bi volil Obamo, na hrvaškem mi pa Sanader in njegova HDZ nista všeč. Pravim “mogoče”, čeprav ta sploh ni potreben.

Safet Ali-beg

Vse slovensko-hrvaško prepiranje za nekaj kubičnih metrov slane vode in nekaj rib - ki jim je malo mar v čigavih mrežah bodo končale - ki je še najbolj podobno otroškem prepiranju v peskovniku, bi se lahko kaj hitro končalo. Z eno samo, slučajno turško, tovorno ladjo.

Na televiziji slike goreče ladje, ki jo preletavajo letala za gašenje požarov. Ne gane te. Itak so poročila eno samo naštevanje naravnih katastrof. Orkani, poplave, snežni zameti, Dimitrij Rupel. Radovednost se le toliko prebudi, da te zanima, kje spet? Na Jadranu, v bližini Rovinja. Kaj?! Na kakšnem Jadranu neki? Na našem Jadranu? Seveda, butelj, koliko Jadranov pa poznaš. Čakaj, v bližini Rovinja? V Istri? Tako rekoč pred slovenskimi vrati? Jebemti, praktično na našem dvorišču. Pa saj ni možno, da bi se pri nas kaj takega zgodilo. Ne verameš. Beri naprej

Diplomatska pošta, pogovori z ZDA o njihovih željah in pričakovanjih, priznanje Kosova, Srbija v EU, predsedovanje Svetu EU, Hrvaška, ERC. Vse to ima eno samo skupno točko. Slovenijo. Včasih se mi zdi, da si je politika naše ljube dežele naprtila prevelik nahrbtnik in je samo vprašanje časa, kdaj se bo sesedla pod njegovo težo. Politika. Za državo me ne skrbi.

Včasih se mi tudi zdi, da se je politika zapletla v odnose, za  katere upa, da jih bo rešila tako, da bodo na koncu vsi zmagovalci, čeprav je takšen izid praktično nemogoč. En takšnih odnosov je Slovenija, Kosovo, Srbija. Beri naprej

Ne spremljam je, ne gledam je i si štejem v čast, da nisem med tistih šeststo tisoč gledalci, ki jim je bilo spremljnanje letošnje EME očitno vrhunec vikenda, a vseeno ji nisem mogel uiti. Ne bom o EMI in o svojih pogledih na njo in Eurosong v celoti, pač, je le še eno mnenje. Izvedel sem vse, kar sem hotel in tudi tisto česar nisem. Zmagala je Rebeka, koga briga. Bolj kot zmaga mi je bila zanimiva njena izjava v Odmevih, da glasbeniki, v tem primeru Zoran Predin, ki je bil kritičen do prireditve, glasbe, besedil, morajo vedeti, kdaj se je njihov čas končal, ter da je on, Zoran, takšen, da večina ljudi v Sloveniji ne ve, o čem poje. Super. Čakam nadaljevanje.

No, tisto, kar se me je bolj dotaknilo, a dotika se EME, je bilo naslednje. Eden od komentarjev, zakaj so glasovali za Rebeko Dremelj, je prišel iz ust visoko izobražene osebe, ki jo poznam in bi dal roko v ogenj, da ji kaj takega ne bi prišlo na misel, ki ji je poklic reševati ljudi, ki se je s Hipokratovo zaprisego, če jo malo svobodomiselno interpretiram, zavezala k temu, da ljudi ne bo ločevala. Rekla je, da ko je videla, kdo je v finalu ” sem hitro poslala SMS za Rebeko, ne bodo nas Cigani predstavljali na Eurosongu”.

V PM, v kakšni to državi jaz živim… Vem, če mi kaj ni všeč, se lahko odselim. Pa vseeno.

Safet Ali-beg