Življenje ni paradižnik

Ne spremljam je, ne gledam je i si štejem v čast, da nisem med tistih šeststo tisoč gledalci, ki jim je bilo spremljnanje letošnje EME očitno vrhunec vikenda, a vseeno ji nisem mogel uiti. Ne bom o EMI in o svojih pogledih na njo in Eurosong v celoti, pač, je le še eno mnenje. Izvedel sem vse, kar sem hotel in tudi tisto česar nisem. Zmagala je Rebeka, koga briga. Bolj kot zmaga mi je bila zanimiva njena izjava v Odmevih, da glasbeniki, v tem primeru Zoran Predin, ki je bil kritičen do prireditve, glasbe, besedil, morajo vedeti, kdaj se je njihov čas končal, ter da je on, Zoran, takšen, da večina ljudi v Sloveniji ne ve, o čem poje. Super. Čakam nadaljevanje.

No, tisto, kar se me je bolj dotaknilo, a dotika se EME, je bilo naslednje. Eden od komentarjev, zakaj so glasovali za Rebeko Dremelj, je prišel iz ust visoko izobražene osebe, ki jo poznam in bi dal roko v ogenj, da ji kaj takega ne bi prišlo na misel, ki ji je poklic reševati ljudi, ki se je s Hipokratovo zaprisego, če jo malo svobodomiselno interpretiram, zavezala k temu, da ljudi ne bo ločevala. Rekla je, da ko je videla, kdo je v finalu ” sem hitro poslala SMS za Rebeko, ne bodo nas Cigani predstavljali na Eurosongu”.

V PM, v kakšni to državi jaz živim… Vem, če mi kaj ni všeč, se lahko odselim. Pa vseeno.

Safet Ali-beg