Življenje ni paradižnik

Vse slovensko-hrvaško prepiranje za nekaj kubičnih metrov slane vode in nekaj rib - ki jim je malo mar v čigavih mrežah bodo končale - ki je še najbolj podobno otroškem prepiranju v peskovniku, bi se lahko kaj hitro končalo. Z eno samo, slučajno turško, tovorno ladjo.

Na televiziji slike goreče ladje, ki jo preletavajo letala za gašenje požarov. Ne gane te. Itak so poročila eno samo naštevanje naravnih katastrof. Orkani, poplave, snežni zameti, Dimitrij Rupel. Radovednost se le toliko prebudi, da te zanima, kje spet? Na Jadranu, v bližini Rovinja. Kaj?! Na kakšnem Jadranu neki? Na našem Jadranu? Seveda, butelj, koliko Jadranov pa poznaš. Čakaj, v bližini Rovinja? V Istri? Tako rekoč pred slovenskimi vrati? Jebemti, praktično na našem dvorišču. Pa saj ni možno, da bi se pri nas kaj takega zgodilo. Ne verameš.

Vseeno pa je, ne samo, da možno, celo zgodilo se je. In gledaš posnetke. Poslušaš izjave o ukrepih, o načrtih, o morebitnih scenarijih. In še vedno ne verjameš. Kljub temu pa opaziš, da so v tistem trenutku, sosedi, ki so kot pes in mačka, ki si bodo v lase skočili za vsako konjsko figo, neprepoznavno miroljubni. Nobenega spodbadanja, nobene privoščljivosti, nobenih komentarjev tipa “saj vam je prav, ste hoteli imeti ERC”. Nič. Samo zaskrbljenost in pripravljenost pomagati.

Vraga, se mora zgoditi ekološka katastrofa, da ugotovimo kako smo obsojeni živeti drug ob drugem in da bi sosedsko življenje lahko bilo veliko bolj umirjeno, če bi le stopili iz peskovnika in se, kot odrasli ljudje, lotili reševanja nerešenih vprašanj.

Še vedno strmim v televiziski zaslon, na teletesktu in na spletu iščem dodatne informacije. Še vedno ne morem verjeti. Čeprav…

…sem verjel, bil trdno prepričan, da se nam, na prostorih nekdanje Jugoslavije, ne more zgoditi vojna. Ne, vojne so bile le v poročilih, tam nekje v Afriki, ali na Bližnjem Vzhodu. Med plemeni. Mi smo pa toliko pametni in odgovorni ljnudje, da se bomo znali dogovoriti brez vojne…

Potem sem se “zbudil” v uniformi. V naši Afriki in na našem Bližnjem Vzhodu. Med resničnimi kroglami. Še dolgo ne verujoč, da se to resnično dogaja nam.

Safet Ali-beg