Življenje ni paradižnik

Nekaj dni nazaj sem videl Georgea Clooneya in Roberta De Nira, kako javno podpirata Baracka Obamo v tekmi za kandidaturo za predsednika ZDA. In sem bil vzhičen. Super. Bravo. Lepo, da ga javno podpreta tudi tako znana in cenjena igralca. Še posebej George Clooney, ki je znan po svojih aktivističnih dejanjih. Manjkal mi je samo še Sean Penn. Seveda, podpore Obami ne manjka, a je lepo, če ga podpira čim več prepoznavnih ljudi.

Pol leta nazaj sem videl Ivana Balića, najboljšega rokometaša na svetu, ter Roberta in Nika Kovača, hrvaška nogometna reprezentanta, kako javno podpirajo Iva Sanaderja na parlamentarnih volitvah. In sem bil zgrožen. Kaj je zdaj to? Športniki, glasbeniki in drugi estradniki bi se morali ukvarjati s svojim poslom, politiko in politično agitiranje pa prepustiti politikom.

Premišljujem o tem, kako je možno, da pravzaprav enaka stvar izzove tako nasprotujoča si čustva. Pripelje do tako različnih odzivov. Mogoče “malo” vpliva na to ima tudi to, če si sposodim malo Marka Crnkoviča, da če bi bil Američan, bi volil Obamo, na hrvaškem mi pa Sanader in njegova HDZ nista všeč. Pravim “mogoče”, čeprav ta sploh ni potreben.

Safet Ali-beg