Življenje ni paradižnik

Po svoje moram biti hvaležen tašči (in tastu), da sta se odpravila na vroči afriški pesek in mi prepustila večerno sprehajanje psa. Seveda tudi dnevnega, a ta je namenjen za sprehode po bližnjih gozdnih poteh in na njem ni neke posebne dinamike. Večerni sprehod pa je čisto druga pesem. Poteka po ulicah, mimo hiš, ulične razsvetljave, mimo ljudi.

Medtem, ko hodim, na pol v notranjem, na pol v zunanjem svetu, zagledam starejšega gospoda kako počasi raca proti hiši. Nič nenavadnega, le človek, ki se vrača domov. Ustavi se pred odprtim oknom.
»Tone, si ti?« - se sliši iz hiše. Nič nenavadnega, so opazili, da je prišel domov.
»Ja.« - odvrne Tone. Beri naprej »