Življenje ni paradižnik

Po svoje moram biti hvaležen tašči (in tastu), da sta se odpravila na vroči afriški pesek in mi prepustila večerno sprehajanje psa. Seveda tudi dnevnega, a ta je namenjen za sprehode po bližnjih gozdnih poteh in na njem ni neke posebne dinamike. Večerni sprehod pa je čisto druga pesem. Poteka po ulicah, mimo hiš, ulične razsvetljave, mimo ljudi.

Medtem, ko hodim, na pol v notranjem, na pol v zunanjem svetu, zagledam starejšega gospoda kako počasi raca proti hiši. Nič nenavadnega, le človek, ki se vrača domov. Ustavi se pred odprtim oknom.
»Tone, si ti?« - se sliši iz hiše. Nič nenavadnega, so opazili, da je prišel domov.
»Ja.« - odvrne Tone.
»Ej, sem čisto polomljen. Zadel me je hlod v nogo. Še dobro, da sem bil pijan…« - zveni iz hiše. Drugega ne ujamem, pravzaprav niti poslušam ne, saj je le nepomembna konverzacija.
»Tone!«.
»Ja?«.
»Si prišel na obisk?«. Aha, to ni Tonetova hiša.
»Ja.«.
»Zdaj?«. OK, malo nenavadno vprašanje, glede na to, da je človek na dvorišču, pod odprtim oknom in gleda v dnevno sobo. Tu postanem polno pozoren. Upočasnim psa, kar ni ravno enostavno, glede na to, da ob sebi imam devetmesečno igrivo petindvajsetkilsko mrcino. A vredno je počakati nadaljevanje zgodbe.
»Ja.«.

Malo tišine. Čakam zvok odpiranja vhodnih vrat.

»A lahko prideš kasneje?«. ????
»Ja.«.
»Čez pol ure?«.
»Ja.«.
»Glih skačejo, druga serija je, čez dobre pol ure bodo končali. Čez dobre pol ure, prav.?«.
»Prav.«.

Safet Ali-beg