Življenje ni paradižnik

Komaj, komaj sem se prebil do doma. Čeprav sem, zahvaljujoč vremenski napovedi, bil dobro pripravljen na razmere, je pot domov bila zgodba zase. Zjutraj sem s seboj prinesel listek s spiskoma za dve trgovini, spisek mora biti, sem pač tisti tip moškega, ki kupi le tisto, kar je napisano, pa še tam kaj spregleda. Seveda sem pripomnil, da ni najbolj smotrno po takem vremenu motoviliti po trgovinah, a ni pomagalo, plenice, otroška hrana, pralni praški, mehčalci… vse to je bilo nujno.

Glede na razmere sem se v trgovine odpravil prej, namreč, vedel sem, da se bo pot domov vlekla kot zaspana kača. Od trgovine do trgovine po zasneženih cestah, komaj s kakšnim parkirnim prostorom. Groza. Se mi zdi, da ljudje ob takšnem vremenu vozijo kot polži na dopustu. Na cesti plundra, smrt za čevlje. Sneg je, ponovno, presenetil dežurne službe. A nekako opravim nujne nakupe in se odpravim domov. Iz BTC-ja je po takšnem vremenu najlažje in najhitrejše priti peš, a kaj ko je Litija daleč za pešačenje. Počasi, po tistem »kamor vsi Turki, tja tudi mali Mujo«, se izvlečem iz kaosa največjega nakupovalnega središča v Sloveniji. Včasih se mi zdi, da se v njem istočasno nahaja polovica slovenske populacije. Beri naprej »