Življenje ni paradižnik

Komaj, komaj sem se prebil do doma. Čeprav sem, zahvaljujoč vremenski napovedi, bil dobro pripravljen na razmere, je pot domov bila zgodba zase. Zjutraj sem s seboj prinesel listek s spiskoma za dve trgovini, spisek mora biti, sem pač tisti tip moškega, ki kupi le tisto, kar je napisano, pa še tam kaj spregleda. Seveda sem pripomnil, da ni najbolj smotrno po takem vremenu motoviliti po trgovinah, a ni pomagalo, plenice, otroška hrana, pralni praški, mehčalci… vse to je bilo nujno.

Glede na razmere sem se v trgovine odpravil prej, namreč, vedel sem, da se bo pot domov vlekla kot zaspana kača. Od trgovine do trgovine po zasneženih cestah, komaj s kakšnim parkirnim prostorom. Groza. Se mi zdi, da ljudje ob takšnem vremenu vozijo kot polži na dopustu. Na cesti plundra, smrt za čevlje. Sneg je, ponovno, presenetil dežurne službe. A nekako opravim nujne nakupe in se odpravim domov. Iz BTC-ja je po takšnem vremenu najlažje in najhitrejše priti peš, a kaj ko je Litija daleč za pešačenje. Počasi, po tistem »kamor vsi Turki, tja tudi mali Mujo«, se izvlečem iz kaosa največjega nakupovalnega središča v Sloveniji. Včasih se mi zdi, da se v njem istočasno nahaja polovica slovenske populacije.

Vozim se in spim. Potovalna hitrost okoli 30 kilometrov na uro. Lahko jem, pijem, telefonarim, iščem CD-je, navijam glasbo, iščem jakno na zadnjem sedežu, kopljem po žepih, iščem USB ključek, ki mi je padel pod sedež, berem dopis, ki mi ga je poslala banka, listam po planerju, pišem SMS. In vozim. Kot polž. Zunaj je vse belo, sneg naletava, skoraj nič se ne vidi, cesto se da locirati le s pomočjo rumeno-rdečih kolov, ki v takih razmerah količijo vozišče. V avtu je toplo. Doma bom pozno, a kaj čem, hitreje ne gre. Škoda, da nisem Levstik, bi znal dobro opisati pot od Ljubljane do Litije.

Pred naseljem Sp. Hotič, tam, kjer se cesta rahlo dvigne, obstane en avto. Kolona se ustavi. Gledamo, med poskusi, da bi nadaljeval vožnjo, avto poplesava po vozišču in se nevarno približa ograji. Drsi nazaj. Za trenutek se zdi, da se bo dotaknil vozila za njim. Nekaj nas hitro stopi iz avtomobilov in prihiti na pomoč. Počasi porinemo avto, pnevmatike so seveda letne, skoraj brez profila, do ravnega dela ceste, od koder lahko sam nadaljuje pot. Drugi se vrnemo v svoje avtomobile in počasi nadaljujemo pot. Do Litije premišljujem o tem, kakšna je pot do doma.

Hiša je na hribčku in pot do nje relativno strma, na kolesu tam pustim dušo, v teh razmerah pa zna biti še posebej težavna. A počasi, brez sunkovitega dodajanja plina, prilezem do vhoda na dvorišče, tudi zahvaljujoč temu, da so v Litiji ceste bolj očiščenje kot pa v Ljubljani. Tam pa, kot vedno, kup neprevoznega snega. Zakolnem. Naštejem nekaj ženskih družinskih članov tistemu, ki je plužil cesto. A ne pomaga. Naš vhod je na ovinku, na njegovem zunanjem delu, kar pomeni, da plugi pri nas, zahvaljujoč centrifugalni sili, pustijo veliko količino spluženega snega. Ni kaj, zapeljem do parkirišča na pokopališču, najprej bo treba vzeti lopato v roke in malo zbuditi mišice. V takšnih trenutkih premišljujem kako bi bilo lepo živeti v kakšnem bloku s podzemno garažo. Šel sem po lopato in se lotil sne…

“Kaj bluziš, saj pri nas ni snega.”, me prekine žena.

Kako ni, kaj ti nisi videla, da so ga vremenoslovci, vsi do zadnjega, napovedovali v velikih količinah. Govorili so o pol metra…

Safet Ali-beg