Drobtinice življenjskega vsakdana

Z evri v žepu (če so) in tolarji v glavi

59 evrov za dva aranžmaja in šopek rož. Ni veliko. Koliko je to tolarjev? To ni vprašanje, ki bi se mi zapisalo dobro leto nazaj, ob uvedbi evra kot plačilnega sredstva v Deželo, pač pa vprašanje, ki ga najbolj pogosto slišim ob omembi cene tega ali onega. Še vedno veliko ljudi, in med njimi veliko tistih, ki jih poznam in so visoko izobraženi, evre preračunava v tolarje. Tudi sam se počutim bolj gotovo, če ceno preračunam v nekdanjo valuto. Kot bi šele takrat izdelek ali storitev dobila pravo vrednost.

59 evrov ni tako veliko denarja, mar ne? Če ga izrazimo v tolarjih, dobimo vsoto 14.138,76. Kaj, toliko denarja za dva aranžmajčka in šopek rož, ki ne bodo dočakale niti naslednje nedelje? Mater je drago. V tej državi cene letijo v nebo, vsak dan je življenje dražje. Ta vlada je absolutno nesposobna…

Nisem človek, čeprav bi ime lahko napeljevalo na to, ki bi ga vodila cash only logika. Ne, jaz verjamem tudi v plastiko, še več, verjamem tudi v naturalno izmenjavo. Prav zaradi tega v svoji denarnici poskušam ne imeti (pre)več gotovine. Ne dolgo nazaj sem verjel, da če imam v denarnici  5.000,00 tolarjev, da je to največ gotovine, kar je potrebujem. Danes, če imam v denarnici 20 evrov, kar je približno ista vsota (pravzaprav 4.792,80 tolarjev), imam občutek da je popolnoma prazna in da še za pijačo ne bom imel dovolj. Danes se je ta gotovinski minimum v moji denarnici in, kar je najbolj pomembno, v moji glavi dvignil na 50 evrov. Žal pa je to edino kar se je v zvezi z denarjem dvignilo.

To, da navadni smrtniki (še) nismo  miselno »prešaltali« na novo valuto, to, da so(navadni) Slovenci še vedno bolj čustveno navezani na »svoj« tolar, kot pa na »brezosebni« evro, je razumljiva stvar. Zaskrbljujoče bi bilo, če bi se Slovenci tako zlahka miselno odpovedali valuti, ki je neločljivo povezana z rojevanjem slovenske države. A če je to razumljivo za navadne smrtnike, ni razumljivo za državo. Za sistem. Ni razumljivo, da so, recimo, zagrožene kazni za najrazličnejše prekrške, med drugim tudi za objavo članka v slovenskem časopisu z naslovom v tujem jeziku, še vedno »tolarske«.

Nekoč so zagrožene kazni bile zapisane nekako takole: od 100.000,00 do 1.500.000,00 tolarjev, ali od 50.000,00 do 250.000,00 tolarjev. Danes so te iste zagrožene kazni zapisane takole: od 417,29 do 6.259,39 evrov, ali od 208,64 do 1.043,23 evrov. Od jasne predstave o kazni, ki se je kazala v okroglih številkah, ki so plastične in lahko primerljive, do številske solate v kateri nam nič ni jasno. Od celot k razdrobljenosti. Od miselne urejenosti do miselnega kaosa. Preseneča me, da nikomur v državni upravi ni prišlo na misel, da bi te številke ponovno naredili »okrogle in razumljive«. Sprejemljive. Bolj domače. Preseneča me, da nobenega v državni upravi ne moti, da so nam kazni še vedno tolarske, takšnim jih naredi to, da so v tolarjih okrogle in razumljive, samo da so preračunane v evre. Kaj jih je res tako težko narediti evrske? Kaj bi bilo potrebno narediti? Malo. Tistih od 417,28 do 6.259,39 evrov, preoblikovati v »od 400,00 do 6.200,00 evrov«. S tem bi dosegli, da bi zapisane vsote postale samoumevne. Zapisane tako, kot so danes, pa enostavno kličejo po tem, da se človek vpraša »Koliko je to tolarjev?«.

Safet Ali-beg

 

1 komentar

  1. Darja :: 27. marec 2008 ob 13:48 Darja

    Jaz sem kar naenkrat postala prava škrtula… Celo kuhati sem začela, ker sem ugotovila, da je sicer še vedno drago, ampak so cene malic poletele v vrtoglave višine. In ja… Tudi jaz sem med tistimi, ki preračunavajo v tolarje. Tako imam vsaj občutek, da neka stvar ni poceni.

Komentiraj