Življenje ni paradižnik

Ko je Bog delil smisel za norčevanje in hudomušnosti na 1. aprila v vrsti zagotovo ni bilo tistih, ki se danes čutijo poklicane za ustvarjanje norčij, smešnih novic. Zagotovo v tej vrsti ni bilo športnih novinarjev in, dam roko v ogenj, da ni bilo ustvarjalcev slovenskega Velikega brata. Vsako leto, znova in znova, poslušam otročja športna poročila, žalostno smešne novice iz sveta slavnih. Vse narejeno za tiste, ki jim številka čevljev prekaša številko inteligenčnega količnika. In za otroke. Ki poročil itak ne gledajo.

Vsako leto se sprašujem kdaj bom dočakal kakšno prvoaprilsko šalo iz sveta politike. Pa nič. Politika nas očitno dovolj nateguje tekom leta, da bi prvoaprilske šale čisto izzvenele. Kljub temu pa še vedno čakam. Recimo, Dimitrij Rupel obljubil, da po volitvah ne bo zamenjal stranke; Hrvati v zameno za zaselke ob Dragonji Slovencem nudijo otok Krk (tam je itak Slovenec do Slovenca); George Bush mlajši uspešno rešil test inteligentnosti; Osama bin Laden sporočil, da ne bo več pomagal Bushu pri njegovi »vojni proti terorizmu« in se bo v ta namen slavnostno razstrelil pred televizijskimi kamerami; Italijani prisegli, da se njihove vlade ne bodo menjavale hitreje kot modni trendi, vlada odločno posegla v politiko »vsak dan nova cena«. Čakam.

Dočakam pa, da na poti domov preko radijskih valov slišim debilno šalo o tem kako se ukinja Veliki brat, češ, so protestirali ljubitelji vanilijevega pudinga. In pri tem kvazinategu sodelujejo gospod kreativni Bratož in voditeljica Osenar. A še dobro, da so tudi sami dojeli da je to duhovičenje bilo tako debilno, da so ga morali »oplemenititi« še z obveznim stavkom »to ni prvoaprilska šala«.

Jebeš poročila v katerih si želiš, da so prvoaprilske šale resnica in vse drugo, da je le prvoaprilska šala.

Safet Ali-beg