Življenje ni paradižnik

“Na obisku Onkološkega inštituta je gospa Busheva in ne boste mogli priti po Zaloški, vse je zaprto, boste morali poiskati drugo pot, po Litijski na Ambrožev trg in potem na Vrazov pa do ORL-ja.”

Zgodba, ki vam jo bom povedal se je dogajala v torek med drugo in tretjo uro popoldan, ne mi zameriti, točnega časa se ne spominjam, še zdaj se mi zdi, da sem vse skupaj le sanjal. Pripovedujem jo sedaj, ker sem pravzaprav šele sedaj sposoben zbrati misli in jih pretočiti v besede.

Uvodni stavek ne bi bil nikoli prijeten. Če bi ga slišal kot voznik, ki je namenjen v tistem času v tisti konec Ljubljane, bi, kot se za Bosanca spodobi, rekel “v pičko materino Bush in tisti, ki zaradi njega zapirajo pol države”, a ta trenutna jeza bi hitro minila.

Še bolj neprijetno je, če pa ta stavek slišiš v reševalnem vozilu. Če pa še v naročju držiš štirinajstmesečnega izmučenega otroka in je za vama prava drama ter si na poti na ORL kliniko s sumom na tujek v otrokovih pljučih, takrat ta stavek ni samo neprijeten. Je absolutno nesprejemljiv. Megleno registriraš jezo voznika reševalca, zdravnice in medicinske sestre, v glavi pa ti je samo ena misel: prosim, Bog, da bi prišli pravočasno, prosim, da bo vse v redu. V ozadje potisneš vse drugo, stiskaš otroka, šteješ sekunde in čutiš neizmerno sovraštvo do vse politike, do vseh politikov, do vseh tistih, zaradi katerih se zapirajo ceste ter vseh tistih, ki te ceste zapirajo. Beri naprej »