Življenje ni paradižnik

Ko sem se prvič srečal s Slovenijo in življenjem v njej, pred dobrimi dvajsetimi leti, se je na naših prostorih marsikaj kadilo. Drina, Morava, Drava. S flitrom ali brez. Sarajevski Marlboro, Milde Sorte. In Filter 57, najbolj znani slovenski cigareti. In, če me spomin ne vara, prvi cigareti s filtrom od Vardarja pa do Triglava. Niso bili ravno Marlboro, Camel, Ronhill, JPS, Milde Sorte, so bile pa domači. Takrat so jih, za razliko od danes, proizvajali v Ljubljani. Spomnim se njihove belo zelene škatle in verza, ki jo je krasil: »Od nekdaj lepe so ljubljanke slovele…«, za katerega se mi takrat še sanjalo ni, kaj pomeni in kdo ga je napisal. Čeprav sem se v šoli že srečal z največjim slovenskim verzoklepcem, doktorjem Francetom Prešernom. Če držijo napisi, da je kajenje zdravju škodljivo, bi lahko rekli, da je Filter 57 najboljša bližnjica do pokopališča. Zdelo se mi je, da je tako. V bistvu pa ne vem, s kajenjem nimam izkušenj. Seveda, sem poskusil na koncu osnovne šole. Prižgal. In videl, da to ni zame. Vseeno pa sem s Filtrom 57 imel srečanje za celo življenje.

Takrat sem že vedel, da imajo Slovenci svoj jezik. Vedel, da je slovenščina eden od treh uradnih jezikov nekdanje Jugoslavije, čeprav je ni govoril nihče razen Slovencev. Čast redkim izjemam. Imeli so tudi Filter 57. Kadili so ga v Sloveniji, kadili tudi pri nas. In vse je bilo tako enostavno. Ni moglo biti drugače. Malo morgen.

V času enega obiskov v Sloveniji, ko mi je slovenščina bila še španska vas, slovenske številke razumljive kot japonske, so me poslali v trgovino po cigarete. Na mojo nesrečo ravno po Filter 57. So mi pa, preden so me poslali, povedali, da samo povem »ene sedeminpetdeset, prosim« in ne bo nobenih težav. Če pa slučajno pozabim, naj kar rečem »jedne pedeset i sedam, molim«, ker tukaj, v Sloveniji, vsi razumejo tisto, kar smo imenovali srbohrvaščina. Hotel sem pokazati, da znam, da se lahko naučim. Hotel sem komunicirati z domačini. Na poti do trgovine, ki je bila slabih sto metrov stran, sem nekajkrat ponovil »ene sedeminpetdeset…«, »ene sedeminpetdeset…«. Trgovina pa Mercator. Ne takšna velika, kot smo jih vajeni danes, pač pa majhna, da komaj stopiš v njo. Ne samopostrežna, postrežna. Postaviš se v vrsto in čakaš. Gneča. Super. Še je čas za ponavljanje. Sedeminpetdeset, sedeminpetdeset, sedeminpetdeset… Opazuješ prodajalke in si želiš, da te postreže tista bolj simpatična. In prideš. Na vrsto.

Zaslišim »prosim« in to je to. Na vrsti sem. Čas, da pokažem svoje znanje slovenščine.

»Ene petinsedemdeset, prosim.« - izdahnem. Super. Gre kot naoljeno. Lahka je ta slovenščina.

»Misliš, sedeminpetdeset?« - slišim z druge strani. Ne, draga moja, nič jaz ne mislim, ravnokar sem ti povedal, kaj potrebujem. Ni mi jasno, zakaj me to sprašuje. Mogoče samo preverja ali sem mislil prave cigarete, ali pa se premislim in prosim za kakšne bolj kakovostne. Pa se ne bom. Prikimam z glavo.

»Da, petinsedemdeset.« - še enkrat ponovim. Ona zamahne z roko in se odpravi po cigarete. Prinese škatlo Filtra 57.

»Misliš te?« - preveri še enkrat. Da, da, prikimam z glavo. Prav te. Ni mi jasno, v čem je štos. Sem ji lepo, celo dvakrat, rekel katere cigarete, sama je prinesla prave in me še vedno sprašuje, če želim ravno te. Jah, čudni so ti Slovenci, še lastnega jezika ne razumejo. Kaj bi šele bilo, če bi se ravnal po tistem »govori srpski da te ceo svet razume« in zahteval »jedne pedeset i sedam, molim«. Ostal bi v trgovini do njenega zaprtja.

Doma povem, kako me je prodajalka preverjala, kako me ni razumela. Vprašali so me, kaj sem ji rekel. Kako, kaj sem ji rekel? Pač, tisto, kar so me naučili »ene petinsedemdeset, prosim«. Smeh je bil dober pokazatelj, da sem ga, očitno, nekje polomil. Potem hec in zajebancija. Pa to, pa ono. Zgodbe kot so »a ti sploh veš, da si iskal cigarete, ki jih v bistvu ni«, »napačno si izgovoril številko 57, tukaj se najprej pove sedem nato pa petdeset, podobno kot v nemščini«, » si pa res smešen«.

Pa kaj, sem mogoče jaz kriv, da so Slovenci zakomplicirali s temi številkami. Kaj oni ne morejo številk izgovarjati tako kot skoraj ves normalen svet. Ko začnem kaditi, ne bom, ni teorije, kadil Filter 57. Pa tudi kakšne druge cigarete, cigare, cigarilose, ali karkoli rugega ne, kar bi v svojem imenu imelo številke. Bog ve, kje bi spet lahko naredil norca iz sebe.

Safet Ali-beg

[objavljeno v knjigi Prepletanje kultur]