Življenje ni paradižnik

Čeprav je minilo kar nekaj časa, me je Poročilo o prometni nesreči, popularno imenovano evropsko poročilo, ki je ležalo v avtomobilskem predalu, spomnilo na prelep sončen dan v katerem smo se odpravili na morje. Pot do mejnega prehoda je bila čudovita. Namreč, na poti v Dalmacijo ne grem na Zagreb, avtocesta se mi zdi nadvse dolgočasna. Hitra, a dolgočasna. Nimaš kaj početi. Držiš volan in strmiš predse. Sonce, ki se prebuja, klima, ki tiho deluje in ti, ki sediš kot lipov bog… kot ustvarjeno za zaspati za volanom. Veliko ljubša mi je pot preko Žužemberka, mimo Dolenjskih toplic, Črnomlja in na mejni prehod v Vinici. Lepa pokrajina - lepa je Bela krajina, čeprav se mi zdi, da je brez, po katerih je dobila ime, vse manj - razgibana cesta. Na mejnem prehodu običajno nikjer nobenega. In naprej, ko se vključiš na avtocesto pri Bosiljevem, nikjer žive duše.

Tudi tokrat je bilo enako. Edino, kar me je presenetilo je bilo to, da je bila bencinska črpalka tik ob meji zaprta. A nič hudega, bencina je dovolj do Šibenika, do tam pa je tudi še kakšen OMV na avtocesti. Naj povem, ne tankam na zasebnih bencinskih črpalkah, ki jih je mimogrede na Hrvaškem in v Bosni kot gob po dežju. Ne zaupam jim.

Kakorkoli že, pripeljemo se na mejni prehod. Nikjer nobenega. Še policistov ne. Pripeljem do spuščene rampe in počakam mladeniča v policijski uniformi. Ko pride, mu izročim dokumente. Gleda jih, jaz gledam v spuščeno rampo.

BUM!!!!!!!!!!!

“Kaj si pa zdaj naredil?” - vpraša žena. Seveda jaz. Kdo drug. Jebemti.

“Pravzaprav nič, kot vidiš sedim v avtu in čakam dokumente. Se nam je pa nekdo, če te zanima kaj je bilo, zakantal v rit.”

Pridem ven, policist že gleda avto, pogledam tudi sam. Videti ni nič. Nič počilo, nič zlomljeno. Vsaj na prvi pogled.

“Oprostite, nisam vas vidjela” - pove gospa, ki me je hotela poriniti čez rampo.

“Gospođo, što, iznenadila vas granica? Potpuno vas razumijem, čovjek jadan vozi i odjednom, kao grom iz vedra neba, pred njim se nađe granica. Ne možeš povjerovati.”

Vidim, da gospa ne razume sarkazma. Nič hudega, bistveno je, da avtomobilu ni nič in da bomo lahko nadaljevali pot.

“Boste izpolnili evropsko poročilo? Kaj veste, mogoče je počil kakšen nosilec. Če boste ugotovili, da škoda je, brez evropskega poročila ne boste mogli nič.” - razumno pove policist. Mater, evo enega pametnega in razsodnega.

“Kaj pa vem, pa saj ni nič videti…”

“Če ne boste izpolnjevali evropskega poročila, bomo gospo kaznovali za prekršek.” O.K., tega ne razumem, kaj jo ne bi lahko kaznovali v vsakem primeru?

“Bom izpolnil.”

“Parkirajte tam, jo takoj pošljem za vami.”

“Pa nije vam ništa. Vidite, meni je samo malo ogrebana tablica. Ma, neću ispunjavati, k’o da sam imala pravi udes.”

“Gospođo, vi meni samo recite, hoćete li dati svoje podatke ili ćete rađe platiti kaznu?”

“Dat ću podatke. Ovo je smiješno, meni će se moje osiguranje smijati, kada vidi vaš zahtijev. Evo, platit ću vam 20 eura, i onako nije ništa, a da ništa ne ispunjavamo.”

“Gospođo, pa nismo mi Balkanci, ne zanima me vaš novac. Mi ćemo lijepo ispuniti ovaj obrazac, ako se na auto što pokaže, bit će popravljeno vašim osiguranjem, a ako ne bude ništa, neće ništa ni ići iz vašeg osiguranja.”

“Vama nije ništa, a tko zna što ćete meni objesiti. Toga nema u Europi.”

“Gospođo, i mi smo Europa. Pa nisam vam ja tamo neki Bosanac. Evo, ovako ćemo, vi to lijepo potpišite, jedan primjerak dobijete vi, jedan ja. Ne mogu ja vama, nemojte strahovati, ništa drugo objestiti i popraviti pola automobila na vaš račun. A i nema što popravljati, pa nov je.”

“Safet.”

“Molim?”

“Piše da ste Safet. Pa vi niste Slovenac. Ja mislila da jeste, kad auto ima slovenske tablice. A i rekli ste da niste Bosanac”

“To sa Bosancem sam se samo šalio. A ni vi niste Njemica, a ja mislio da jeste, kad auto ima njemačke tablice.”

“Idete na more, gdje ćete?

“U Šibenik.”

“Mi smo iz Zadra, evo vam vizitka, imamo apartmane za iznajmiti, možete slobodno nazvati.”

“Samo ako mi obećate da mi se opet nećete zaletjeti u auto.”

Safet Ali-beg